Nataša Velikonja (1967) je sociologinja, pesnica, esejistka, prevajalka. Sama pravi, da obsesivno piše in bere, da tako prevaja sebe svetu in svet sebi. Objavlja v različnih medijih doma in v tujini. Piše eseje, kolumne, razprave, veliko tekstov pa je kasneje izšlo tudi v zbirkah. Velikonja je prevedla tudi več teoretičnih knjižnih del, aktivna pa je tudi v družbenem življenju. Urejala je Časopis za kritiko znanosti in revijo Lesbo, več let je pisala kolumne za Radio Študent, ustanovila pa je tudi Lezbično knjižnico v AKC Metelkovi. Od 1995 ima status samozaposlene v kulturi.
Izdala je sedem pesniških zbirk. Že njena prva zbirka Abonma (1994) je postala skorajda kultna. Danes velja za prvo javno deklarirano lezbično pesniško zbirko. Tudi v svoji drugi zbirki Žeja (1999) se ukvarja z ljubeznijo. V drobni zbirki so drobne misli, pesmi v prozi, ki pripovedujejo o veliki stvari. Če so v prvih dveh knjigah zbrane intimistične, nežne ljubezenske pesmi, se je avtorica s svojo tretjo zbirko, z naslovom Plevel (2004), podala na področje družbenih bojev. Enajst pesmi v prozi spominja na dnevniške zapiske, komentarje ali zabeležke, kjer se osebno prepleta z družbenim. V Poljubu ogledala (2007) pripoveduje zgodbe v pesmih – v kratki formi pove ogromno in bralcem nastavlja ogledalo. Tudi v zbirki Ostani (2014) prepleta ljubezensko poezijo in družbeno kritiko, ves čas pa prehaja med intimnim in javnim. Zbirka Preveč vljudna (2017) že z naslovom poudarja pomembno dilemo – sem preveč vljudna, da bi povedala resnico? Zbirka je zapisana v enem samem stavku, da bi jo prebrali na mah.
Svojo zadnjo zbirko je avtorica naslovila Prostor sredi križišč (2021), ki aludira na mesta, ki so v vseh zbirkah njen kraj, kraj njenega bivanja, njenega delovanja, njenih ljubezni, strahov, dvomov. Ne vemo, kje natančno je prostor sredi križišč in kaj to je. Morda je to ljubezen, ki se ji avtorica posveča tudi v tej zbirki. V prvi pesmi zbirke jo, kot ob začetku vsake ljubezni, obdajajo dvomi, strahovi, da se vsaka ljubezen enkrat konča, do spoznanja v zadnji pesmi, da ljubezen ni osama.
Ljubezenske zgodbe se vedno končajo,
ko prideta dve osebi skupaj,
v vseh filmih, pesmih, v vseh romanih je ta usmeritev …
…
da je ljubezen kljubovanje,
da kljubovanje ni osama,
da ljubezen ni osama,
ljubezen ni osama.
V prvem od sedmih sklopov v zbirki čutimo tudi samoto, osamljenost, čeprav je govorka v središču dogajanja.
Nekoč sem bila v skupnosti,
ki kot vsaka skupnost
ni bila skupnost,
da bi se v njej krepili, se zaščitili,
kot se rado govori,
temveč je bila obvladljiv krog,
da se zadosti vsemu človeškemu …
Živi v skupnosti, ki ni bila skupnost. Bila je med ljudmi, a sama. Ta skupnost je v središču pozornosti drugega sklopa, ki je en sam dolg stavek. Govori o družbi, o njej, o pogovorih z njo, o obiskih … O ljudeh, ki so, a jih ni. O ljudeh, ki gledajo naravnost stran, pa spregovori v tretjem sklopu.
Ona pravi, vse pogosteje
gledaš naravnost stran,
ko ti kdo kaj govori,
kot da te sploh ni tam,
natrgana, pretrgana, izničena,
poslušam tamle, govorijo,
imajo pozicije in vse vedo,
pooblastilo za človeško hierarhijo,
ki je vse, kar vedo,
brez skupne točke,
nočem vstopiti,
kot bi me nikdar ne bilo,
in kot bi njih ne bilo nikdar,
gledam mimo in naravnost stran.
Govorka govori o vsakdanjih dogodkih, srečanjih, drobnih dogodkih, ki spodbudijo tok njenih misli. Dotakne se literarnih večerov, ki jo pobijejo, nagrajenk, ki se ne znajo pisati, ki so prazne, kjer bi morale biti, scene, ki ji pripada, underground prostorov. Popisuje teror v zadušljivi hiši. Posveti se tudi svojim ljubeznim, ko iz enega razmerja vstopa v drugega, ne da bi končala prvega, govori o maščevanju po koncu ljubezni. Pretrese jo občutek minevanja, ko se spomni mame …
… zdravnik je ni spustil iz bolnišnice,
dokler si ne uredi stanovanjskega problema,
kaj ji bo zdravljenje,
če se bo vrnila v iste okoliščine.
Minevanje in čakanje ter čakanje in minevanje sta demona, ki gotovo marsikoga prej ali slej zgrabita za vrat. Govorka ju tudi občuti, v pesmi, ki sledi spodaj navedeni, pa se ji zazdi, kot da je preživela že pol življenja.
Včeraj popoldne sem sama sedela v Lezbični knjižnici,
gledala predse, čakala, da mine čas,
ko je čakanje edino aktivno dejanje,
ker je minevanje edino aktivno dejanje.
Iz pesmi vejejo tudi osamljenost, dvom v vezi, povezanost, morda tudi v ljubezen, dvom v svoje delo.
To so žalostne pesmi,
uporne pesmi,
živim v družbi,
pišem o samoti,
ne verjamem v vezi,
to ni individualizem,
to je nezadovoljstvo delavke,
nič ni moje,
a kdo bo to bral.
Govorka vidi prazne ulice, kjer se vrtinči samo veter in ni nikjer nikogar, ki bi ga objela. Sprašuje se, kaj, če se ne bo mogla več vrniti domov. A kljub vsemu se zave, da je zdajšnjost vse, kar ima. Zaveda se, da je za samoto potreben pogum in da zdaj živi kot vsi ljudje, ki z razlogom živijo v mestu. Mesto jo namreč ozdravi.
A ob koncu se sreča z njo. Pripoveduje ji o svoji preteklosti, ki da je grda in stara, ona pa berač sredi ruševin. Govori o razhodih, na kar ona pripomni:
… človek se deli, se loči,
šele takrat nastane,
pred tem ni nič.
Govori o dvojini, o trajanju, o popravljanju šala in poljubu, preden gre v haustor. Razmišlja o tem, kdaj velja, da si z nekom spal, o sto variacijah tega, da si z nekom skupaj. Ljubezen je kompleksna, kot smo kompleksni tudi ljudje. Končno najdeta svoj prostor pod soncem, kjer se govorka lahko opira na njen barski stol, kjer milimetri niso razdalja, ampak priložnost. Kjer ljubezen ni osama.
Pesmi Nataše Velikonja, zbrane v zbirki Prostor sredi križišč, se navdihujejo v vsakdanjih dogodkih, v vsakdanjem življenju, razmišljanju, čutenju, bivanju. So na ulici, v lokalu, v Kinoteki. Nastopajo bivše ljubimke, bivši ljudje, na koncu pa tudi sedanji ljudje, ki so tu in zdaj, ki ljubijo, ki se pustijo ljubiti, ki pustijo biti. Pesmi, ki bralcu povrnejo vero v to, da ljubezen je.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Neža Vilhelm: Pogumno pričevanje in iskanje lepega - 15. 8. 2024
- Pogovor z Irino Starovoyt - 13. 8. 2024
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024