Pesnica mora imeti pogoje, da je lahko pesnica,
ohranjati sentiment, ki jo je pregnal v pesmi,
želeči pogled, hrepenenje, drugo vizijo in izgubo,
ne imeti,
razumeti, da svet ni njen,
ne lepšati ne obžalovati,
saj nič ni vreden,
oditi stran,
nekje drugje zgraditi lastno sobo in sčasoma ugotoviti,
da je od nekoga drugega,
nikdar njena,
da nikjer ne bo miru in nikjer ne bo doma,
da je obrat naseljevanja in izločevanja
struktura, edina in večja od ljudi,
da bo iskala in našla
in ugotovila, da sta iskanje in najdenje
zmota, iluzija, naivnost,
da si ne bo več zamišljala utopij,
da bo naslednje ali katerokoli jutro napočil idealen svet razuma,
da se bo vrnila v naslednje ali katerokoli jutro,
zaživela v sedanjosti, še več, v trenutnosti,
v njej nenehno videvala dogodke,
ne zapadala v litanije brez dogodkov,
videla dogodek majhen in človeški,
ne neverjeten niti anekdotičen,
ki pokaže vse in mnogo,
da mali dogodek postane vsa družba,
vsa civilizacija,
da lahko razbere iz njega vse,
mesto pesnice v njej,
tako kot zdaj,
ko piše pesem za urednika,
ki pravi, honorar bo ali pa ne,
pesnica se nikdar ne sme počutiti pesniško,
medtem ko šteje denar
in znova ugotavlja, da se ne bo izšlo.