(Marjorie Kinnan Rawlings: V pomladi življenja, Mladinska knjiga, Ljubljana 1983, zbirka Biseri; naslov izvirnika: The Yearlings; v slovenščino prevedel Fran Albreht)
V pomladi življenja je edino v slovenščino prevedeno delo l. 1896 rojene ameriške pisateljice M. K. Rawlings. Čeprav njen opus ni prav skromen – še bolj kot daljšim pripovednim zvrstem se je posvečala kratki zgodbi -, pa ji je po mnenju kritikov in nepreštevnih bralcev najbolj uspel ravno l. 1938 izdani roman o odraščajočem dečku Jodyju, njegovi družini, njegovem srnjačku in njihovem življenju sredi še napol divjega podeželja Floride. Zanj je prejela Pulitzerjevo nagrado, hitro se je uvrstil v seznam obveznega čtiva šolajoče se mladine, po njegovi predlogi je bil posnet priljubljeni film in doživel je prevode v številne jezike s celega sveta. Le dve leti po izidu tudi v slovenščino – prva izdaja Albrehtovega prevoda je tako med slovenske bralce prišla že davnega leta 1940.
M. K. Rawlings je bila severnjakinja iz Washingtona, na Florido se je priselila šele po poroki. S pomočjo njene matere sta si z možem tam kupila nasad oranževcev, začela kmetovati, spoznavati sosede in odkrivati zgodovino, običaje in posebnosti Floride, nravi floridskih podeželanov in skrivnosti njihove dežele, ki ji je – kot opisuje v svoji avtobiografski prozi Cross Creek – s svojo tujo in obenem nezadržno privlačno surovostjo in neposrednostjo tako prirasla k srcu, da se je tam kmalu začela počutiti bolj doma, kot na rodnem severu.
Roman V pomladi življenja je plod tudi te fascinacije in privrženosti. Bralec jo lahko začuti v vsakem stavku pripovedi. Njena fabulativna zasnova je razmeroma preprosta: v linearnem redosledu prikazuje eno leto življenja tričlanske družine Baxter, ki se na krčevini sredi floridskega goščavja, uro hoda od najbližjih sosedov in več ur hoda od prvega večjega kraja, preživlja s kmetovanjem in lovom. Osrednji lik pripovedi je deček Jody, edini Baxterjev otrok, ki je v vrsti svojih ob porodu ali pa kmalu po njem umrlih sorojencev ostal pri življenju. Jody je zvedav deček, še otročje igriv in razposajen, raztresen in sanjaški, a že tudi radovedno uprt v svet okoli sebe. In deček ima kaj videti. Na poljih in travnikih, v hlevu, med konjskim oborom in pasjimi stajami se vsak dan pripeti kaj novega, še bolj vznemirljivo pa je življenje, ki v pojavah medvedov, lisic, volkov, srnjadi, rakunov in oposumov, aligatorjev in kač samotno krčevino obkroža v divji gošči, jo kdaj tudi življenjsko ogroža, dečku pa buri domišljijo in drami njegovega pustolovskega duha. Zakonitosti naravnih ciklusov, ki se jim mora družina v svojem boju za obstanek nenehno prilagajati, predstavljajo eno izkustveno plat dečkovega odraščanja, drugo, nič manj pomembno, pa občutljivi mehanizmi medčloveških odnosov, ki se pletejo znotraj družine in v odnosu družine do sosedov, prijateljev, sorodnikov in širše skupnosti. Jodyjeva starša sta že v letih. Oče Penny, mršav in koščen, a žilav in iznajdljiv samotar blagega srca, ki je svojo posest izkrčil z lastnimi rokami, in njegova žena Ory, od nenehnega dela zgarana in od izgube kopice nedoraslih otrok otrdela mati, imata svojega dečka zelo rada. Družina diha kot eno, a njen najmlajši član prihaja v leta, ki ga bodo iz te enodušnosti iztrgala. V leta, ko bo iz dečka, ki mu usodo še povsem kroji varen zastor starševske ljubezni, nastal mladenič, ki bo nekatere, tudi usodne življenjske odločitve moral znati sprejeti in uresničiti sam in po svojih najboljših močeh.
V pomladi življenja je mladinski Bildungsroman: odraščanje dečka, njegovo osamosvajanje in slovo od otroštva je tista tema, ki ji je podrejena vsa dogajalna zasnova pripovedi. Pisateljica je uspela iniciacijski motiv odraščanja zelo posrečeno in nevsiljivo umestiti v realistiko okolja, v katerem se pripoved odvija – našla ga je v srnjačku, ki ga deček Jody udomači, po tem, ko je oče Penny uplenil srno, katere mladič je bil. Deček edinec se na žival naveže kot na svojega mlajšega bratca, z njim se igra, ga krmi, njemu v prid se odreče mleku in drugim priboljškom, ki so v trdem in nepredvidljivem vsakdanu preživetvenega boja družine včasih prav skopo odmerjeni, in zanj bi bil pripravljen žrtvovati še mnogo več. A ko se ljubki srnjaček po letu dni razvije v mladega srnjaka, ki lačno rije po sveže zasajenih poljih domačije in uničuje posevek za posevkom, postane jasno, da nobena dečkova žrtev ne bo mogla spremeniti preprostega dejstva, da je srnjak postal del divjine, s katero se naseljenci v boju za preživetje borijo na življenje in smrt. Srnjak ne bo nikoli domača žival; ni pes, ni ga mogoče privezati ali pa zapreti v ogrado. Ne da se ga ukrotiti, ne da bi ga obenem mučil in zatrl njegovo naravo. Zato ostane le en izhod: oče Penny, ki je dotlej dečkovo navezanost na srnjačka prizanesljivo branil, in v upanju, da bo deček sam sprevidel, da se bosta morala ločiti, odlašal z neizogibnim, ukaže, da je treba srnjaka ustreliti. Jody ne prenese krute resnice, srnjaka ne more ustreliti, zato ga nespretno obstreli njegova mama, sam pa mu je naposled primoran dati milostni strel. A to ga zlomi. Besen se odvrne od staršev, zbeži od doma, dva dni v notranji agoniji tava po divjini, potem pa se sestradan, skrušen in sprijaznjen z usodo vrne k očetu in mami. Vrne se preizkušen mladenič. Deček je odrastel, roman se konča.
Baxterjevi so nekakšna različica prototipa ameriških naseljencev, ki sredi slikovito lepe, a tudi krute, neizprosne in do človeških upov in želja ravnodušne narave snujejo, vzdržujejo in širijo otočke civilizacije, ki sloni na vrednotah medsebojne solidarnosti, poštenosti, delavnosti, iznajdljivosti in zaupanja v višji, transcendentni red oziroma veri v Boga. So utelešenje mitske matrice junaka, ki po hudih preizkušnjah premaga zle sile, ki ga pehajo v pogubo, doseže spoznanje o višjem redu stvari in potem srečno živi spravljen s tem višjim redom. To je arhetipska in univerzalna, občečloveška matrica. V realistično pripoved romana je vraščena popolnoma organsko, zato jo lahko bralec posvoji, ne da bi se tega sploh zavedal. Verjetno je bil to tudi eden od vzrokov za širok in naklonjen sprejem, ki ga je roman doživel. In na drug način je to tudi razlog, zaradi katerega je ta roman aktualen in branja vreden tudi v naši eklektični, dekadentni in do vsakršnih univerzalizmov sumničavi dobi. Realistika, s katero je v času nastanka osvojil širok krog bralcev, zdaj učinkuje skoraj pravljično, saj svet neokrnjene divjine ni nekaj, kar bi bilo del dandanašnjega vsakdanjega izkustva. A medčloveški odnosi in koraki, s katerimi mlad človek hodi po poti odraščanja, so si v vseh časih in človeških okoljih presenetljivo podobni. Zato V pomladi življenja mladim bralcem v branje ne priporočam le iz nostalgičnih nagibov. Zdaj, kot zreli bralec ugotavljam, da je bil ta roman eno prvih, če ne sploh prvo kakovostno napisano in literarno kompleksno delo, ki sem ga med izdatnimi zalogaji indijanaric, ljubavnih romanov in popularnih zgodovinskih povesti v otroških letih použil. Mogoče zato verjamem, da se bosta tisti deček in deklica, ki ga bosta prebrala, prav z njo, nostalgijo namreč, seznanila prej, kot bi se, če tega ne bi nikoli storila.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) Tihomir Pinter
- Jure Jakob: “zmeraj znova odrešujoča vsakdanjost” (O zbirki Andreja Brvarja Popoldan, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996) - 21. 9. 2024
- Jure Jakob: “požrtna grlasta zadirčna”(O pesniški zbirki Daneta Zajca Dol dol) - 27. 7. 2024
- Jure Jakob: Nekaj anekdot in misli o mojem pisanju za otroke - 16. 11. 2021