Drugo leto kot Prangerjeva kritičarka sem želela predstaviti izbor, ki bi izpostavil tiste zbirke, ki so v nenavadnem letu 2020 odmevale najgloblje, ne pa tudi nujno najglasneje. Gre za zbirke, ki so vzpostavile jasne, močne in prepoznavne glasove, za poezijo, ki je prvinska, živahna, na trenutke čisto odštekana, a vseeno močno premišljena in pomensko nujna. Lansko leto je bilo posebno tudi zato, ker smo v času negotovosti lahko oprimke realnosti in stalnosti poiskali prav v poeziji, ki nas je s svojo raznovrstnostjo glasov precej razvajala. Od pesniške bere leta 2020 sem v trojico najljubših ponovno uvrstila prvenec, in sicer energično in nekonvencionalno zbirko Anjute – Anje Novak Rane rane. Kot drugo sem izbrala Najbolj idiotsko avtobiografijo na svetu in izven Dejana Kobana, eksplozivno in družbenokritično delo, tretja pa je zbirka Krhke karavane Muanisa Sinanovića, ki se vrača k skupnosti.
»Skočila bi iz svoje / kože kot zajček. / In bi skakala / naokrog golodušna«
Pesniški prvenec Rane rane Anjute – Anje Novak (Sanje), ki jo poznamo kot stalno članico igralske zasedbe Slovenskega mladinskega gledališča, je prav tako energičen, predan in karizmatičen kot njena odrska prezenca. Obenem Rane rane niso le knjiga, ampak celovit pesniški (umetniški) projekt, ki s seboj prinaša premišljeno vizualno podobo knjige, spletno stran in QR kode z dodatnim materialom. Vizualno je knjiga nezamenljiva in udarna, belo knjigo ožjega formata veže rdeč hrbet, sredi knjige in beline papirja pa zeva rana – šestnajst čisto rdečih listov. Tudi vse natisnjeno besedilo v knjigi je rdeče. Že na začetku knjige so nam ponujena navodila za uporabo oziroma »za popolno oskrbo posamezne rane«, rane pa se pojavljajo tudi v naslovih razdelkov (vhodne, družinske, ljubavne, izhodne …), pesmi pa so res tako usodne in dokončne kot streli iz pištole. Ta ranjenost ni samo del pesmi, ampak se kar celo delo spremeni v skelečo rano, ob tem pa se sprašujem, a kakšnem smislu je knjiga lahko rana in ali se lahko kdaj zares zaceli. Ni pa vse tako črno, saj knjiga kar prekipeva od hudomušnosti, igrivosti, na trenutke pa pravega otroškega čudenja in odkrivanja sveta. Zato je še bolj skeleče, ko se tak pristop zadene ob težke teme, kot so nasilje, motnje hranjenja, zapuščanje, demenco, smrt, pa tudi socialno in eksistencialno ogroženost. Tudi tu pa se pesmi nenehno vračajo k telesnosti, tako povezani z ranami in krvjo. Ta prvinskost ostaja bistvo poezije, ki mezi skozi bralčeve prste, ko jo poskuša zadržati še za trenutek, knjiga je skratka izjemno fizično doživetje. Jasno je, da poezija za Anjo Novak ni zapisovanje misli ali izumetničen konstrukt, ampak nuja. Zbirka je celovita, a obenem tudi razgibana in razvejana, pesniška obdelava ne sloni le na prostem verzu, ampak se posluži tudi molitve, uspavanke, izštevanke (ki spominja na Svetlano Makarovič) ipd. Tudi jezik ne počiva, ampak se suka in išče nove besede, jih med seboj lepi ali ločuje, preobrača in na novo izumlja. Knjigo pa zagotovo povzdigne sredinska rana rdečih strani, ki se razkrije šele v kazalu in ugotovimo, da so pesmi morda tam, le vidimo jih ne. Kot ne vidimo ran, pa naj gre za naše lastne ali rane drugih okrog nas, dokler jih ne pogledamo z distance, od koder jih lahko razkužimo, povijemo, razmesarimo ali ljubkujemo. In po vseh prestanih pesmih-ranah je to tista prava katarza.
»vmes sem / ponevedoma / postal gibanje, / skoraj družbeni ustroj. // zato nimam razumevanja za praznino. // stalno moram nekaj polnit. // ponavadi ljudi z optimizmom. // kdaj tudi s tuninimi sendviči.«
Koban, iz arhiva festivŠesta pesniška zbirka Dejana Kobana Najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven (NUZ Ignor : Literarno društvo IA) kar hitro upraviči svoje ime, pa ne zaradi idiotske poezije, ampak zaradi idiotskih impulzov, iz katerih izvira in se napaja. Dejan Koban je pesnik, ki tako ljubi poezijo, da si jo je celo vtetoviral po telesu in si vsakič izmisli kakšen nov način izražanja predanosti najlepši umetnosti na svetu. Zato je tudi njegov zanos nenadkriljiv, neusihajoč, že kar hektičen in nasploh takšen, da potegne vase. Ko se torej spustimo v Najbolj idiotsko avtobiografijo, nas s seboj povleče plaz verzov, ki se celo odštevajo. To številčenje pesmi od 41 do 00 deluje kot (anti)slavnostno odštevanje pri, recimo, izstrelitvi rakete ali naznanitvi novega leta. Pa če se najprej ustavim kar pri ovitku knjige, ki je tudi počrpal vse, kar je mogel, iz nekega idiotizma; sestavlja ga (neironično) besedilo Andreja Lokarja o kobanizmu, ki pa z umestitvijo na ovitek zbirke zavzame totalno ironično pozicijo in zaobrne celoten diskurz. Podobno se potem v knjigi godi s poezijo, ki se eksplozivno in divje niza na asociacijah, prihajajočih iz dogajanja v sodobni slovenski družbi. V verzih naletimo na kar nekaj imen in fenomenov, še bolj zanimivo pa je, da pesnik v eni izmed pesmi priznava, da je želel napisati čisto drugačne pesmi, pesmi o praznini, a potem je nastal ta izbruh – vidi se, da preprosto ne more več molčati in da je odštevanje morda tudi odštevanje do velikega družbenega poka, ki bo prinesel spremembo. Pesmi pa kljub naboju in neki hlastnosti (zbirka je bila napisana v treh dneh) ne izgubijo na pomenu, saj so zamotane, polne navezav, vicev, zbodljajev in tudi močnih pesniških podob. Zbirka me nagovarja kot odsev časa, v katerem smo se znašli, pa tudi kot domiselno in uporniško pesniško delo. Zanima me njena možnost zorenja, njen odmev, pa tudi to, kaj bo naredila v avtorjevem opusu. Knjiga je prepričljiva tudi zaradi pikrega, celo črnega humorja, ki je pogosto uperjen kar proti avtorju samemu, kar seveda nakazuje tudi ovitek, ki knjigo dvigne na nesluteno raven. Prevratniška moč poezije v Najbolj idiotski avtobiografiji ni samo slutena, ampak kar brbota pod površino, od koder bo privrela v vsej svoji izrazni pesniški moči.
»Nekega dne / bi radi postali kot drobne lučke / v morju, ki se vidijo iz letala / na nočnem letu.«
Četrta pesniška zbirka Muanisa Sinanovića Krhke karavane (LUD Literatura) je v avtorjevem opusu izstopajoča zaradi svoje umirjenosti in vračanju h koreninam – k skupnosti. Pesnik se poglablja v samo tkivo pripadanja družbi, obenem pa prevprašuje željo pri pripadanju (»barbar sem / kamorkoli pridem«), tudi z naslovom, ki je intriganten oksimoron, obenem pa spominja na rek »karavana gre dalje«. Zbirka ima presenetljivo zgradbo, ki prehaja od pesmi v prozi do prostega verza in nazaj, na vsakem koraku zaobrača naša pričakovanja in razpira nove pomene. Poleg premikanja, potovanja in iskanja prostora pod soncem jo močno zaznamuje kolektiv, pa naj gre za bojevnike, puščavnike, nočne nomade ali za neimenovani množinski subjekt. Tu se kaže nek obrat od individualizma k (pogosto urbani, pogosto blokovski) skupnosti, nenehno porjajajoči in rastoči, ki jo hkrati poznamo in je ne poznamo. Ob tem se sprašujem o razrednem vprašanju, pa o prepletu zasebnega in kolektivnega, prav tako pa je zanimiv vidik subjektovo opisovanje raznih njegovih krajev (na primer Sarajeva), ki ga določajo in zaznamujejo vsak s svojo logiko in na svoj način. Močna, izčiščena in preudarna pesniška govorica zablesti skozi prepoznavne in konkretne podobe, ki se utrjujejo skozi ponovitve ali rahle predrugačitve, zato je zbirka koherentna in pomensko enotna, čeprav si pri vsaki pesmi izbere drugo vstopno točko v izbrano tematiko. Prav tako je razplastena, saj lahko v njej zaznamo verska, ekonomska, eksistenčna in druga vprašanja, ki so tako kot stvar kolektiva vedno tudi vprašanje posameznika v kolektivu. Zelo osredotočena pa je tudi na čute, v njej slišimo lajanje, opazujemo zvezde, si brišemo znoj, se zastrupljamo z dimom, odpiramo okna prepihu, v oči nam gre pesek. Na ta način pesnik ozemlji karavane, ohranja njihovo prisotnost v tej kaotični sedanjosti. Skoraj preroško se med verzi pojavlja celo vizija apokaliptičnosti, ki je prav tako močno zvezana z družbo. Kljub vsemu temu širokemu tematskemu zamahu pa Krhke karavane nagovorijo tudi na čisto človeški ravni, saj so pesmi ravno prav čustvene, nežne, intimne, da jih lahko razbiramo kot drobne zgodbe, da lahko vanje pokukamo kot skozi preštevilna okna blokovskega naselja.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) Veronika Šoster