Pogovor z Jennifer Clement

V intervjuju za Vrabca anarhista (22. marca 2020) ste rekli, da ste v prvi vrsti pesnica. Kaj vam to pomeni?

To sem rekla, ker sem kot otrok najprej pisala pesmi in ker poezijo tudi najraje berem.

V svojem članku Poezija ni razkošje Audre Lorde trdi, da je poezija “način imenovanja neimenljivega, tako da ga lahko mislimo”, in da “je nujna za naš obstoj. S kvaliteto luči, ki jo oddaja, izražamo svoje sanje in upanje po preživetju in spremembi.” Kaj menite o pomenu in vlogi poezije vi?

Tega citata nisem poznala, mi je pa zelo všeč. Poezijo vidim kot kraj, kjer najdem tolažbo in razsvetljenje ali razodetje. Mislim tudi, da je pisanje poezije samo po sebi revolucionarno dejanje.

Nam lahko poveste več kaj več o svojem procesu pisanja? Kako se pesem rodi (ali najde ali sanja)?

Na to vprašanje je težko odgovoriti, saj je sama izkušnja skrivnostna. Včasih k meni pride vrstica ali beseda. Dolgo časa traja, da napišem pesem. Velikokrat pišem od konca proti začetku. Rada imam, če me pesem nekam ponese.

Kako ste se odločili za pisanje, kako ste začeli? Katere pesmi ste radi brali takrat in katere radi berete danes?

Vsi pesniki se zavedamo, da lahko pišeš pesmi, a nikoli ne veš, kdaj bodo objavljene, če sploh. Rada berem Jorgeja Luisa Borgesa, Emily Dickinson in seveda Danteja. Na splošno imam rada pesnike, ki so tudi intelektualni ali filozofski, ne samo lirični. Zato tudi občudujem poezijo W. S. Merwina.

Pišete tudi prozo. Vaša proza je zelo poetična, vaše pesmi pa imajo pogosto tudi narativni okvir. Vidite kakšne razlike med obema, in če, katere?

Na obe zvrsti gledam različno, saj roman zahteva zgodbo in razvoj lika. V jezikovnem smislu pa vstopam v roman skozi pesniška vrata.

V vaših pesmih in romanih po navadi govori ženska. Zakaj imate raje ženske like? Zakaj so njihove zgodbe za vas tako pomembne?

Mislim, da je to povezano z jezikom, s pesniškim jezikom. Spraševala sem se, ali bi lahko o ugrabitvah deklet in orožarskem nasilju pisala v poeziji.

V času vašega predsedovanja mednarodnemu PEN sta bila objavljena dva manifesta – Ženski manifest in Manifest o demokraciji domišljije, kjer ste zapisali: “Branimo domišljijo in verjamemo, da je tako svobodna kot sanje.” Kakšno vlogo igra domišljija v vašem delu? Zakaj domišljija potrebuje družbeno zaščito?

Če o nečem ne moremo sanjati, kako naj se uresniči? Človeštvo je sanjalo o letenju in o odpravi na Luno. Najprej si moramo nekaj zamisliti. Če ne bi mogla uporabljati svoje domišljije in bi lahko pisala samo o tem, kar vem, ne bi bila pisateljica. Skrbi me, da bi se mladi pisatelji danes cenzurirali zaradi strahu pred napadi.

Vaš kultni roman Vdova Basquiat je čudovita kombinacija dejstev in domišljije, resnice in fikcije. Kako podajate svojo lastno resnico skozi odnos med resnico in fikcijo?

Na to je težko natančno odgovoriti. Mislim, da je moj namen avtentičnost, poetična resnica, ki je pogosto bolj resnična.

Rdeča nit vaših Novih in izbranih pesmi, ki v slovenščini nosijo naslov Ledeni mož, je vsaj po mojem mnenju ljubezen. Ne poznam pesnika, ki bi tako lepo uporabil čudežnost domišljije in jezika, da bi pokazal temno plat ljubezni, npr. norost, strast, samodestruktivnost, in hkrati njeno bistveno življenjsko silo. Ni naključje, da v večini vaših pesmi kot govorke nastopajo ženske. Lahko to komentirate? Kakšna je vloga želje v ljubezni in poeziji?

Naslovnica pesniške zbirke Jennifer Clement “Ledeni mož”, ki izide v okviru festivala Izrekanja avgusta 2021 (prevod Neža Vilhelm, spremna beseda Barbara Korun, urednik Kristian Koželj).

Vaše besede so me globoko ganile. Hvala. Rečem lahko, da vsako pesem pišem dolgo časa. Več let jih premlevam in številne odločitve, na primer žensko stališče, niso razumske, čeprav vem, da so moje pesmi razmišljujoče in v dialogu z drugimi pesniki. Zato je Borges eden mojih najljubših pesnikov, še pred Nerudo, na primer. Moja pesem Kresna noč ima vse elemente, ki ste jih našteli. V tej pesmi gre za erotične sanje o nekem moškem, naslednji dan pa se z njim srečam in, seveda, nima pojma, kaj se je zgodilo v sanjah. Ta pesem je v dialogu s Shakespearjem in se celo nanaša na Demetrija ter, seveda, ključen je naslov. Hotela sem celo, da je eroticizem sanj drugačen, zato je moja ženska ali “jaz” žival, najverjetneje zajklja. Obstaja tudi nevarnost. Pesem se konča s srečanjem z moškim v sanjah. To pesem sem pisala sedem let. Rada jo berem, še posebej v ženskih zaporih, všeč jim je.

V intervjuju za Delo (20. aprila 2018) ste omenili, da ste prijateljevali s Tomažem Šalamunom, vašo poezijo je nameraval tudi prevesti in objaviti v slovenščini. Nam lahko poveste kaj več o tem?

Tomaž je oboževal Mehiko, zato sem ga večkrat povabila k nam brat pesmi. Oba naju je zanimala likovna umetnost in poezija. Včasih doživimo redko izkušnjo, ko srečamo nekoga, s katerim se čutimo močno povezani. S Tomažem sva to doživela.

Kot predsednica Pena sem vedno na strani pesnic in pesnikov, ki so zaprti, kaznovani ali prisiljeni v izgnanstvo. Poezija je danes skoraj edina stvar, ki nima denarne vrednosti. Pesmi ne morete prodati. Nihče noče kupiti pesmi. Pesmi niso na prodaj na tržnici poleg jabolk in breskev ali v dražbenih hišah poleg kipov in slik. Priznam, da se nenavadno čudim ob misli, da je pesem tako močna in tako nevarna, da je lahko pesnik zaradi rim in kupletov, zaradi metafor in simbolov zaprt in obsojen na smrt. Pravzaprav mislim, da je poezija revolucionarno dejanje, dejanje upora. Prav zdaj imamo na svojem seznamu zagovorništva približno 47 pesnic in pesnikov, ki so jih nadlegovali, jim grozili s smrtjo, jih pridržali, zaprli, mučili.

Hvala vam, da ste si ob vsem svojem delu vzeli dragoceni čas za odgovore!

Pogovarjala se je Barbara Korun
Pogovor je prevedla Neža Vilhelm

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

About
Latest Posts

Barbara Korun

Barbara Korun se je rodila 1963 v Ljubljani, kjer je tudi diplomirala iz slovenistike in primerjalne književnosti in skoraj dve desetletji učila slovenščino na gimnazijah. Nekaj let je delala tudi kot lektorica in dramaturginja v slovenskih gledališčih, sedaj ima status samozaposlene književnice. Njena zbirka Ostrina miline (1999) je bila nagrajena na slovenskem knjižnem sejmu kot najboljši prvenec leta, njena četrta zbirka Pridem takoj (2011) pa je dobila Veronikino nagrado kot najboljša slovenska zbirka leta, nagrado zlata ptica za posebne dosežke v poeziji in bila nominirana za kritiško sito. Piše tudi kritike in eseje ter aktivno promovira poezijo, ki jo pišejo ženske. Sodelovala je v uredništvih Nove revije in Apokalipse, bila članica PEN, iz njega zaradi spolno diskriminiranega (ne)sprejemanja novih članic protestno izstopila, sedaj sodeluje v upravnem odboru DSP. Je deklarirana feministka ter prostovoljka v slovenskih azilnih centrih. Zadnjih osem let organizira redna mesečna srečanja ob branju novih zbirk slovenskih pesnic Pesnice za pesnice, za kar je leta 2020 dobila nagrado mira slovenskega centra PEN. Kot recitatorka pesmi Srečka Kosovela je sodelovala z vsestranskim glasbenikom, tolkalistom Zlatkom Kaučičem, pri nastajanju CD-ja Vibrato tišine, režirala pa je tudi monodramo, priredbo Cankarjeve Gospe Judit, z Lenčo Ferenčak. Njeno pesniško delo je bilo objavljeno v štirinajstih samostojnih knjižnih prevodih in v preko osemdesetih antologijah v več kot dvajsetih jezikih. Je tudi dobitnica dveh italijanskih mednarodnih nagrad – Leandro Polverini (Anzio, 2014) in Regina Coppola (Baronissi, 2016). Njena zadnja, šesta zbirka pesmi Vmes je izšla leta 2016 in bila nominirana za Veronikino nagrado.

Foto (c) Peter Broetzmann