30. april 1906

Dragi Pierre,
 
ki te nikoli več ne bom videla,
rada bi govorila s teboj
v tišini tega laboratorija;
nikoli si nisem mislila, da bom morala živeti tu
brez tebe.
 
Danes v tem laboratoriju
ni žive duše.
Nobenega glasu.
Nobenega premikanja.
Nobenega brnenja peči.
 
Tam so kadi, polne uraninita,
epruvete, ponve, uteži, tehtnice,
ta tišina, termometer, protraktor,
ravnila, stekelca,
mikroskop in ta tišina
kotov in barij
na krožničku, narezani kristali
in tiha poljska ruda.
Potrebujem te v strukturirani
heraldiki tega kraja.
 
Leta 1901 si testiral opeklino,
deset ur si imel na svoji roki barij.
Pisala sva dnevnik:

4. dan: opeklina: temnejša.
5. dan: ni sprememb.
6. dan: pojavila se je krasta.
7. dan: odprta rana.
8. dan: ni sprememb.
9. dan: majhen, temen oval.
10. dan: ni sprememb.

 
Bleda in izsušena sva stala
z odprtimi ovratniki, odvezanimi čevlji.
Najini prsti so bili preveč opečeni, da bi se oblekla.
Instrumente sva nosila v ustih
in se drug drugega dotikala z zapestji.
Tiho si mi rekel: »Vse laboratorijske
živali so umrle.«
 
Izgovarjala sva glagola dodati, vprašati.
Vprašala sem, ali je barij že izmerjen.
Vprašala sem, ali si lačen.
Vprašala sem, ali so rezultati frakcije
takšni kot včeraj.
 
Odštevanje, deljenje, prištevanje in množenje
so besede zaupanja.
3 je rumena, 2 je tiha,
0 je celica, je luna, so usta.
Številka 5
me s svojo strogo geometrijo
umirja.
V številkah sta vročina in zgodovina.
Tvojo smrt sem oddaljila od enačb
za primer, če bi izgubile pogum.

Prevedla Neža Vilhelm