Najraje pišem
z rabljenimi pisali, ki jih najdem na ulici,
ali s promocijskimi kuliji, ki jih dobim od električarjev,
na bencinskih črpalkah ali v banki.
Ne le zato, ker so poceni (zastonj),
predstavljam si, da bo takšno orodje
moje pisanje zlilo z industrijo,
z znojem veščih delavcev, s pisarnami javne uprave
in s skrivnostjo vsega bivanja.
Nekoč sem pisal pikolovske pesmi z nalivnikom
– čisto poezijo o skoraj ničemer,
a zdaj raje serjem solze in smrkelj
na papir.
Poezija ni za mehkužneže!
Pesem mora biti vsaj toliko iskrena kot indeks Dow Jones
– zmes resničnosti in čistega blefa.
Pa ne da je kdo postal preveč občutljiv za to?
Komajda.
Zato budno spremljam trg obveznic
in pomembne dokumente. Borza
pripada resničnosti – tako kot poezija.
In prav zato se veselim kemičnega svinčnika
iz banke, ki sem ga našel neke temne noči
pred zaprtim kioskom. Čisto rahlo
zaudarja po pasji scalnici in fantastično piše.
V sodelovanju z avtorjem iz angleščine prevedel Peter Semolič
- Niels Hav: Mozeg - 17. 9. 2023
- Niels Hav: Poleti - 9. 4. 2022
- Niels Hav: Sanje, ki si jih delimo - 7. 4. 2022