Pesem Gorana Gluvića Travniki in blues se izpisuje na več presečiščih, najprej, kot nam pove že sam naslov, na presečišču poezije in glasbe. Glasba se pri Gluviću ne pojavlja le na način reference, ampak je integralni del njegove poetike. V pričujoči pesmi blues pušča sledi tako s svojim otožnim, melanholičnim občutenjem, kot tudi z načinom, na katerega je besedilo bluesa, s tem pa seveda tudi blues kot glasbena struktura, najpogosteje oblikovano – gre za ponovitev prvega verza, kot npr. v besedilu za I got my mojo working Muddyja Watersa:
Got my mojo working, but it just won’t work on you
Got my mojo working, but it just won’t work on you …
Vendar pa Gluvić ne sledi slepo navedenemu oblikovnemu postopku, ampak strogo oblikovano bluesovsko tercino razgradi in element ponovitve uporabi na svoj način. S tem pa blues kot pesniška in glasbena oblika ni več le kalup, v katerem naj bi se pesem godila, ampak postane element upesnjenja. Pred nami tako ni blues o travnikih, temveč pesem o travnikih in bluesu. In seveda ne samo o travnikih in ne samo o bluesu.
Travniki in blues je bila objavljena v Gluvićevem prvencu ulične revolucije (Založba obzorja, zbirka Znamenja, 1984), v kateri ima glasba, bolj natančno rečeno, določena zvrst popularne glasbe pomembno mesto. Govorim seveda o rokenrolu tistega časa, torej o punku in postpunku, tudi reggaeju, ki najbolj neposreden izraz najdejo v pesmih Bob Marley in Sid Vicious, s svojo brezkompromisnostjo, uporniško in revolucionarno držo ter odprtostjo pa prevevajo dobršen del tekstov v zbirki. Lahko bi se celo reklo, da rokenrol v zbirki predstavlja neko vrsto rdeče niti, okoli katere se tkejo pesmi, tako kot bo v Gluvićevi naslednji zbirki Predgovor k ljubezenskim pesmim ( Založba Obzorja, 1987) takšno nit predstavljal politični govor tistega časa:
tvoje telo so imenovali zgrešeni
politični akt
dojke nisi vzdignila tako kot je
bilo zapisano v programu iz prelomnega
leta tvoje stranke
(Akt, Predgovor k ljubezenskim pesmim, str 36)
Toda to ne pomeni, da sta se glasba in glasbenost umaknila iz Gluvićevega pesništva: z njima se srečamo tako na motivno tematski ravni kot na oblikovni ravni. Celo v svoji tretji zbirki, Zmerjanje Lepe Vide (Lipa, 1989), kjer se njegova govorica najbolj približa proznemu stavku, naletimo na Hvalnico songu in pesem Klic, posvečeno Bobu Dylanu in Patti Smith. V Zadnjem poletnem plesu (Mondena, 1993), tej nemara najbolj lirični Gluvićevi pesniški zbirki, pa se v nekatere izmed pesmi, kot je npr. Budnica, na nevsiljiv način vpletejo končne in notranje rime, ki se jim v zbirki Samo koraki v dežju (samozaložba, 2020) pridruži še refren.
Ko govorim o glasbenosti Gluvićevih pesmi pa moram poudariti, da pri njem ne gre za blagoglasnost – Gluvićeve pesmi so prej disonantne kot harmonične, njegov verz je pogosto prekinjen z različnimi vrivki, tudi vzkliki, in četudi se v zadnjih dveh zbirkah ton njegovih pesmi stiša, bi jim le težko pridali oznako blagoglasja; Gluvić je le dedič modernističnega in avantgardističnega pesništva in občutenjsko in idejno ozadje njegovih pesmi je izrazito sodobno, urbano. V pesmih iz Samo korakov v dežju pogostokrat kontrapunkt siceršnjim besedilom prevzamejo verzi, tiskani v odebeljenem tisku. Nenazadnje na disonančnost naletimo tudi v Travnikih in bluesu. Pesem otvori dvostišje:
“Sežgal sem travnike, ki so mi zakrivali obzorje.
Travnike! Travnike!”
Prvemu, odločnemu, tudi destruktivnemu in hkrati osvobajajočemu verzu, sledi verz, ki ga sicer lahko razumemo kot potrditev prvega verza, vendar pa sam njun odnos, sploh v kontekstu pesmi in Gluvićeve poetike nasploh, ne vidim kot stopnjevanje, ampak prej kot kontrast – občutenju odločnosti sledi občutenje otožnosti. Pesem je nastala davno pred različnimi afirmacijskimi tehnikami ali vsaj njihovo splošno razširjenostjo, v času ko “veselje za vsako ceno” melanholije še ni izrinilo iz nabora družbeno sprejemljivih čustev. Danes sopostavitev odločnosti, premočrtnosti in otožnosti morda deluje nenavadno, celo provokativno, toda v času, v katerem je še odmeval eksistencializem v vseh svojih različicah temu ni bilo tako. Vendar pa zato niti takrat verza nista delovala nič manj kontrastno kot delujeta danes, le družbena relevantnost pesmi, njena družbena ost, je bila prenesena drugam. A o tem nekoliko kasneje, za hip ostanimo še pri kontrastu.
Goran Gluvić je mojster kontrasta. Z rabo kontrasta ne le da razgiba in razpre pesniški tekst, ampak si tudi omogoči, da se na posamičen motiv ozre z različnih vidikov – njegove pesmi zato nikoli ne težijo k enemu samemu cilju, ampak nam, in s tem tudi interpretaciji, odpirajo več poti, ki neredko vodijo v različne, tudi nasprotne si smeri.
V tem smislu je značilna pesem Premetenka (Samo koraki v dežju, str. 11), ki je v celoti utemeljena na nasprotjih, predvsem na nasprotju med moškim in žensko v relaciji do ljubezni, a tudi med soncem in dežjem, aktivnostjo in pasivnostjo in nenazadnje med splošno modrostjo oziroma ujetostjo v utečene mišljenske vzorce in prekipevajočim erotizmom. Za oblikovalski princip je tu pesnik vzel premetanko, ki jo domiselno parafrazira v naslovu pesmi, pri čemer pa ne permutira črk, ampak besede in verze ter na skopo odmerjenem prostoru ustvari pesemsko besedilo, ki s sklepnim verzom odpre pesem v dodatne dimenzije in jo s tem preseže kot zgolj igro z besedami in pojmi.
Premetenka
ženska svojo srečo išče
moški jo čaka
ženska svojo ljubezen išče
moški jo čaka
ženska se napoti v svet
moški ga čaka
to ni nauk
to je rojstvo civilizacije
da bi moški iskal srečo
in jo ženska čakala
da bi moški iskal ljubezen
in jo ženska čakala
iščoč sonce v dežju
iščoč dež na soncu
v svetu ponavljajočih snidenj
Tudi v Travnikih in bluesu naletimo na kontrast med aktivnostjo in pasivnostjo in pesem se izpisuje ne le na presečišču med glasbo in poezijo ter občutenjema odločnosti in melanholičnosti, ampak tudi na presečišču dveh temeljnih in med sabo nasprotnih si odnosov do sveta, če že ne svetovnih nazorov:
“Sedel sem na robu in opazoval.
In vzel sem kitaro v roke,
vzel sem kitaro. Blazinice mi
krvavijo. Zajebi blazinice.”
Na eni strani opazovanje, zrenje, kontemplacija, na drugi strani pa dejaven odnos do sveta, oba pa se stopnjujeta – in na to ne naletimo v poeziji ravno vsak dan – skozi sklepno kvartino:
“Nocoj je blues v mojih prstih.
Nocoj so travniki v mojem bluesu.
Čez požgane travnike bom stekel
v revolucijo. Verjamem v svoje korake.”
Poezija Gorana Gluvića rada jemlje v svoj ris nepomirljiva nasprotja, pri čemer pa jih ne hierharizira, ampak jih pušča biti v vsej njihovi enkratnosti in nezamenljivosti in to tudi takrat, ko se govorec pesmi odloči, tako kot v navedenih verzih, za eno izmed njih.
To pa ima posledice tudi za sliko sveta, kot jo lahko uzremo skozi pesmi, in za govorca pesmi oziroma za t. i. lirski subjekt. Svet v Gluvićevih pesmih ni sklenjen in v sebi zaokrožen svet, ampak je polaren, pri čemer posamični poli proizvajajo nove proti-pole. Podobno velja za subjekt teh pesmi – ta je le na videz celovit in trden, bližnji pogled pa nam jasno pove, da se srečujemo z razkosanim, razdrobljenim subjektom, tudi nekako v sebi razpetim subjektom, pri čemer pa ne gre za kako neoromantično razpetostjo med idealom in dejanskostjo. V Gluvićevih pesmih bi zaman iskali sledi romantične polarizacije na lepi jaz in grdi svet, saj sta oba enako razkosana in v sebi protislovna. Zato je Gluvićeva poezija večplastna in kljub temu, da teži k pesmi, ki bi bila preprosta kot song, zahtevna za bralca in bralko, tudi neulovljiva.
Večplastnost pa ni posledica zgolj pesnikove rabe kontrasta, ampak tudi rabe ironije. Namreč tako kot blues v pesmi Travniki in blues ni le glasbeno-pesniška oblika, v kateri naj bi bila napisana pesem, temveč tudi predmet upesnitve, večina Gluvićevih pesmi ni neposredno dana, ampak je posredovana skozi prefinjeno ironijo – Gluvićeve pesmi so tako tudi poezija glasov, ali še bolje rečeno, poezija različnih govorov, med katerimi ironični govor lahko razumemo tudi kot meta govor, ki se ne nanaša neposredno na upesnjevano izvenjezikovno in izvenpesemsko resničnost, ampak najprej na tekst pesmi in šele prek teksta na konkretnost, ki jo pesem upesnjuje. Kolikor je pesem plod doživljajskosti in/ali premisleka, toliko je tudi plod igre s pesmijo in/ali njenimi elementi. Ta dvakratna distanca Gluviću omogoča, da se z enako mero samozavesti loti tako osebnoizpovedne kot politične pesmi, pesmi v prostem verzu ali metrično oblikovane pesmi, in da v pesem vključi raznorodne kontekste, od narave do ideologije, in nenazadnje, da lahko v pesmi uporabi tudi tako splošne besede kot je na primer “srce”, pri čemer niti za hip ne zazveni patetično ali naivno. Zato tudi njegovo zgodnje pesništvo, zbrano v uličnih revolucijah in Predgovoru k ljubezenskim pesmim nikdar ne zaide v agitpropovstvo – Travniki in blues se sicer res konča s tekom v revolucijo, toda v pesmi je še kako navzoča tudi zavest o uničujoči plati tovrstne družbene akcije, namreč da izgradnji novega predhodi uničenje obstoječega, ki pa je bilo svoje čase tudi novo, »zeleno«, kot so zeleni travniki (beseda ponovitev s svojimi izpeljavami igra v Gluvićevi poeziji zelo pomembno vlogo) in da vsaka revolucija v sebi že nosi tudi kal lastnega zloma. Ali kot je v spremnem tekstu k Predgovoru k ljubezenskim pesmim lucidno ubesedil pokojni Jaša Zlobec: »Pesnik pripada generaciji, ki je leta 68 in študentskih in drugih ter drugih emancipatoričnih, radikalnih gibanj bila še premlada, da bi v njih sodelovala, obenem pa jo je tedanji krik po svobodi globoko prevzel in zaznamoval. Doživela pa je tudi zlom takratnega idealizma in optimizma.« Travniki in blues se tako izpisuje še na enem presečišču: na presečišču med močjo in nemočjo družbene akcije in posledično tudi med njeno smiselnostjo in nesmiselnostjo. Govorec pesmi se ob koncu pesmi jasno odloči za eno izmed izbir, vendar pa te izbire bralcu ali bralki ne vsiljuje, s čimer se sicer globoko politična in hkrati izjemno intimna pesem (opraviti imamo torej še z enim presečiščem) izogne ideološkosti. Pesem ni nauk, če parafraziram verz iz Premetenke.
In Gluvićeve pesmi niso nauki, čeprav se z nauki, torej splošnimi modrostmi, utečenimi mišljenjskimi, čustvenimi in vedenjskimi vzorci rade poigrajo, jih razgradijo, da na novo zagledamo in začutimo svet in sebe, preden znova zdrsnemo nazaj v ponovitve sebe in sveta.
37 let mineva odkar sem očaran z naslovom vzel s police v Pionirske knjižnice zbirko Gorana Gluvića ulične revolucije in v njej našel pesem Travniki in blues, katere verzi me spremljajo še danes. In vsakič ko si jih v sebi ponovim, se spomnim še nekega popolnoma mojega intimnega presečišča med poezijo in glasbo, na katerem se je nič hudega sluteč znašla ta izjemna pesem – Travniki in blues je bilo zadnje pesemsko besedilo, ki sem ga kot nadobudni najstniški kantavtor uglasbil.
Goran Gluvić
Travniki in blues
Sežgal sem travnike, ki so mi zakrivali obzorje.
Travnike! Travnike!
Sežgal sem jih! Gorelo je, goreli so!
Sedel sem na robu in opazoval.
In vzel sem kitaro v roke,
vzel sem kitaro. Blazinice mi
krvavijo. Zajebi blazinice.
Nocoj je blues v mojih prstih.
Nocoj so travniki v mojem bluesu.
Čez požgane travnike bom stekel
v revolucijo. Verjamem v svoje korake.
(ulične revolucije/veno, veno, Založba Obzorja, 1984)
Lavrica, 7. maj 2021
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
- Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
- Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024