Nocoj v mojem rojstnem mestu v gracioznih
piruetah plešejo snežinke. Mimoidoči so trepetlikajoče
avreole iz polarne svetlobe. Plujejo na pločnikih
kot papirnati lampijoni na vodi ob kitajskem prazniku
mrtvih. Vsak s svojim znakom. Ideogramom na
srčni strani.
V glasovih divjih rac z reke slišim no-
stalgijo, pokanje zmrznjenih stebel, vidim
ribe, obdane z ledom. Sibirija ni daleč.
Postanem sredi mostu in v hipu, neskončno
kratkem, sanjam o skrivnosti ravnovesja: spokoj mehurčka
v libeli v popolnem objemu prečne lestvice.
Toda tu, v Zadnji Tuli, je ravnovesje tudi
zadržani dih ostrostrelca, preden začne streljati, na robu
limba, ki se odpre med brezskrbnim otroškim
smehom in njegovim izdihom.
V mraku, na pločniku, podoben križanemu Agnecu,
brezsmiselno plameni z neveščo roko narisan ris-
tanc.
Prevedla Dragana Bojanić Tijardović
- Alen Bešić: Bosnae, ultima thule, equlibrium - 24. 4. 2021
- Alen Bešić: Ars poetica - 18. 4. 2021