Rodil si se v mestu (Bihać), v katerem živijo številne narodnosti. Kakšni so tvoji spomini iz otroštva in mladostnih dni v tem smislu: je to tvoje prvo okolje primerljivo z Novim Sadom oziroma Vojvodino, kjer zdaj živiš?
V Bihaću sem preživel prvih štirinajst let svojega življenja, drugo polovico sedemdesetih in osemdeseta leta prejšnjega stoletja, v časih, ko je bilo to vojaško mesto resnično mešano in navdihujoče okolje, obdano s čudovito naravo in hkrati precej blizu večjih mest, Zagreba, pa tudi Jadranskega morja. Tistega mesta zdavnaj ni več, pa tudi države ne, katere del je bilo. Ob misli nanj vedno čutim določeno obliko fantomske bolečine, kot pri odstranjeni okončini. Občasno grem tja, saj brat in starši mesta niso nikoli zapustili, vendar so ostale le kulise, privid tistega arkadijskega prostora, ki sta ga zame predstavljala mesto in njegovo okolje v otroštvu. Čeprav, kot pravi Krleža v Otroštvu v Agramu: „ … to, kar smo videli na začetku s svojim otroškim pogledom, to je vse!“ Zato ima Bihać poseben pomen in na podlagi doživetij v njem, jezikovnih registrov in topografije izhaja ne samo to, kar pišem, pač pa mesto tudi vsebinsko določa moje bitje, tako kot je kmetijsko posestvo Vira svojčas oblikovalo Nabokova ali Hašani Ćopića. Novi Sad pa je moje izbrano mesto, v katerem je nekomu iz moje družine končno uspelo ostati in se po treh predhodnih neuspelih poskusih (mamin oče kot gimnazijski dijak med obema vojnama, potem pa kot vojaška oseba po drugi svetovni vojni in mama, ki je študirala nemščino na tukajšnji Filozofski fakulteti v sedemdesetih, kjer sem jaz študiral srbsko književnost devetdesetih) tudi „ukoreniniti“. Ker je večnacionalno in jezikovno mešano mesto, se ni težko asimilirati, čeprav tega ne terja. Mesto je po mojih merilih, čeprav je mentaliteta nekoliko drugačna od tiste v krajih, iz katerih prihajam.
Bihać leži ob Uni, o kateri je tudi slovenski pisatelj Goran Vojnović v romanu Figa napisal toliko lepega. Koliko se je mesto spremenilo, odkar si ga zapustil? Se počutiš drugačnega, ko prideš na obisk?
Na to vprašanje sem že delno odgovoril, bi pa povedal nekaj o Uni. Občutek imam, da je ta izjemna reka (ime izvira iz latinščine: una – ena, edina) vtkana v DNK vseh tistih, ki so se rodili ob njej. Morda je dobila najlepši literarni hommáge v Knjigi o Uni, katere avtor je moj rojak Faruk Šehić. Rodil sem se 17. maja na Dan reke Une, kar me je v otroštvu navdajalo z nerazumljivim ponosom, kot da bi ta slučajna numerična usklajenost pričala o kakšni globlji povezavi z reko, v kateri sem se, kljub temu, da je zelo mrzla (17° C poleti), naučil plavati. Mimogrede, moj oče je strasten ribič, tako da sem jo z njim spoznal po vsej dolžini, vse pritoke, pa tudi pod gladino, in sicer v vseh letnih časih. Una je edina konstanta, ki se v vseh teh letih simbolno ni spremenila, čeprav je v okoljevarstvenem smislu zelo ogrožena.
Kaj (in kdo) je vplival na tvojo odločitev, da se posvetiš poeziji, književnosti in kulturi sploh in ali je bilo spolitizirano vprašanje maternega jezika v bivših jugoslovanskih republikah ovira pri tvojem ustvarjanju, prevajalskem in uredniškem delu?
Vedno sem rad bral, stari oče po mami je imel veliko knjižnico. Že v osnovni šoli sem bral Ćopića, Andrića, Krležo, Crnjanskega … Omahoval sem med študijem anglistike in srbske književnosti in se zaradi lažjega sprejemnega izpita odločil za slednjo, čeprav se z angleščino še vedno ukvarjam, saj veliko časa posvečam prevajanju proze in poezije iz angleščine. Za razliko od pisanja poezije in književne kritike, ki ju štejem za svojo primarno ustvarjalno dejavnost, mi prevajanje omogoča določeno obliko izničevanja ega in umik v navidezno bolj lagodno pozicijo bralca – tolmača. Vsak dober prevod je ultimativno branje in le pri tem čutim smisel utilitarnosti literature, ki ga spremlja skoraj razsvetljenski nagon po delitvi takega lastnega branja z drugimi. Najbrž je to poglavitni razlog, da sem brez kakršnihkoli pomislekov pristal na kompromis s seboj in prevajam v ekavščino namesto v materno melodijo ijekavščine, pri kateri za ceno, da besedilo ne bo objavljeno, vztrajam, ko gre za moje avtorske tekste. Zanimiv primer „ovire“ sem imel pred kakšnimi petnajstimi leti, ko sem aktivno pisal književno kritiko za uveljavljeno sobotno kulturno prilogo dnevnika Politika. Prišlo je do zamenjave urednika in novi urednik mi je očital uporabo ijekavščine s pripombo, da je „glede navedenega vprašanja samo Emiru Kusturici dovoljena izjema“, kar je bilo dovolj za obojestransko prekinitev sodelovanja.
Ali tvoja poezija nastaja v posebnem vzdušju in koliko se proces prevajanja razlikuje od samega pisanja pesmi?
Kot sem že povedal, je prevajanje zame stvar ultimativnega branja in izničevanja ega. Poljski pesnik in prevajalec Jerzy Janowicz, čigar knjigo esejev o prevajanju bomo v kratkem objavili pri Kulturnem centru Novega Sada (v prevodu Milice Markić), na zelo plastičen način ubesedi to, kar sem vedno intuitivno štel za svoj prevajalski credo. Poenostavljeno povedano, razlikuje dve „vrsti“ prevajalcev: prevajalce ambasadorje in prevajalce zakonodajalce. Medtem ko si prvi prizadevajo v maternem jeziku predstaviti to, kar štejejo za najbolj reprezentativno v kulturi jezika, iz katerega prevajajo, vpeljati čim več kanonskih avtorjev, ki pišejo v različnih poetikah, in ne poskušajo uveljaviti lastne vrednostne hierarhije, tako imenovani zakonodajalci zgolj izberejo besedila za prevod in ne sledijo priporočilom o reprezentativnosti za kulturo, iz katere izhajajo, pač pa želji, da s svojim prevodom uvedejo ustvarjalni dialog z domačo literaturo, kateri predlagajo nove obrazce, nove jezike, nove kriterije … Bolj blizu mi je ta „zakonodajni“ pristop, saj sem večino knjig, ki sem jih prevedel, sploh pa pesniških (Anne Carson, Derek Walcott, Tony Hoagland, Claudia Rankine, W. S. Merwin…), premišljeno sam izbral, ker sem hotel takšne poetike vgraditi v umetniško hierarhijo v okviru književnega polja srbskega jezika. Upam, da sem pri tem vsaj delno uspel. Po drugi strani pa je prevajanje, ki nudi vsakdanje instant ustvarjalno zadovoljstvo, po intenziteti in pomenu, v primerjavi z izvirno ustvarjalno prakso, drugorazredno. Čeprav ne bi rekel, da poezija nastaja v posebnem vzdušju. Tako kot prevajanje tudi poezija zahteva posvečeno delo z besedilom veliko bolj kot nekakšen romantičen navdih.
Nekateri znani pesniki uporabljajo uveljavljene načine pisanja verzov in pisanja pesmi, napišejo prvi in zadnji verz pesmi in jih nato oblikujejo, napišejo prvo in zadnjo pesem bodoče zbirke, pozneje pa napišejo preostale … Kakšen je tvoj način pisanja poezije?
Priznam, da pišem zelo počasi, med objavljenimi knjigami je minilo celo več kot pet let, poleg prirojene lenobe je razlog tudi ta, da si vsakič, če ne ravno radikalno, vsaj opazno prizadevam spremeniti pesniški model. Idealno bi bilo, da bi bila vsaka nova knjiga drugačna, ne samo v tematskem in poetičnem smislu, pač pa da bi si prizadevala izneveriti obzorje pričakovanj tudi v formalnem smislu, s tem, da bi postavila pod vprašaj ustaljene načine in kode branja. Golo srce je v primerjavi s predhodno knjigo Način dima terjalo drugačen pristop, zamišljeno je bilo ne kot zbirka, pač pa predvsem kot pesniška knjiga oziroma zasnovno premišljena intermedialna fragmentarna poema. Vsaka od tridesetih palimpsestnih pesmi ima osemnajst verzov, pri čemer se zadnji verz vsake pesmi, ki je hkrati tudi neka vrsta začasne poante, pojavi kot prvi verz naslednje pesmi, kjer v večini primerov skušam njegovo izstopanje spodkopati z ironijo, rekontekstualizacijo ali kakšnim drugim pesniškim sredstvom in jo relativizirati. Po eni strani je to posrečen motivacijski mehanizem, ker ne pušča prostora za opravičilo, da ni tistega, vsaj zame, najtežjega verza, s katerim se začne ustvarjalni proces, po drugi strani pa je tudi dvorezni meč, ker moraš v trenutku, ko zaključuješ pesem, razmišljati tudi o njegovi uporabnosti za naslednje besedilo oziroma za knjigo v celoti. Čeprav je Golo srce nastajalo precej časa, skoraj osem let, sem si kljub neizbežnim izkustvenim in bralskim menam, prizadeval ohraniti edinstveno poetično slogovno linijo in izenačeno kakovost izraza v celi knjigi. Delno pod vplivom W. G. Sebalda, enega mojih najbolj priljubljenih pisateljev, se mi je zazdelo, da bi bilo zanimivo, če bi bila ob vsaki pesmi (ki so sicer precej goste, palimpsestne), v katero je inkorporiran citat iz del mojih priljubljenih avtorjev, na drugi strani, v smislu razbremenitve in tudi bralske intrige, črnobela fotografija oči danega pisatelja. Nekateri so prepoznali citat, drugi oči in posledica je bila drugačna dinamika branja. Tudi rokopis, ki ga imam trenutno v delu, bo vseboval fotografije pa tudi dokumente, časopisne članke in obilo intermedialnega materiala, vendar uporabljenega na bistveno drugačen način kot v zbirki Golo srce.
Ali poezija pomaga, da pri premišljanju težkih in bolečih vprašanj s pomočjo katarze pisanja pridemo do olajšanja, spoznanja in notranjega miru?
Ne verjamem toliko v navdih kolikor v epifanijo, trenutno objavo nekoga ali nečesa, ki se naknadno, z minucioznim delom z jezikom, s pomočjo „milosti oblikovanja in milosti izžarevanja“, kot bi rekel Danilo Кiš, včasih spremeni v pesem. To so t. i. „trenutki večnosti“, ko človek v nekem drugem predmetu ali bitju spozna življenje, tisto življenje, ki je tudi v njem, in prvič vidi stvari takšne, kakršne v resnici so. Če nam takšne redke trenutke uspe sprostiti v poeziji ali jih s pesniško sliko izzvati pri bralcu, je pesem izpolnila svojo nalogo. Vendar povečini živimo v„vsakdanjem niču“, ki nas nujno prevzame, ko zaželena epifanija ali katarza mineta.
Je pomembno, da je kultura apolitična? Lahko ostane nedosegljiva za politiko? Lahko obstane brez nje?
Vse je politika in tudi ko rečemo, da nas politika ne zanima, izražamo politično stališče. Kultura ne sme biti pod vplivom dnevnopolitičnega ali strankarskega življenja (zlasti ne tiste stranke, ki ima moč), čeprav je navedeno pogosto nemogoča misija. Kajti tisti, ki razpolagajo z denarjem, tako ali drugače pogojujejo „oporečnost“ kulture, posebej v skorumpiranih in nedemokratičnih družbah, kakršne prevladujejo na naših prostorih. Naše družbe, ki so predvsem mitomanske, so rodovitna tla za umetnost, vendar pogubne v političnozgodovinskem smislu. V takšnih družbah kritično razsojanje na podlagi načel temeljite in nepristranske analize ter intelektualnega poštenja pogosto niso po volji tistih, ki ustvarjajo in vsiljujejo sliko sveta in jo zaradi lastnih interesov zagovarjajo za ceno izgube človeških življenj. Kultura in zlasti književnost morata biti oblika korektiva politično nesprejemljivih, ideološko nazadnjaških ali destruktivnih pogledov.
Novi Sad je postal Evropska kulturna prestolnica za leto 2021, in sicer kot mesto, ki (še) ni del Evropske unije. Se ti zdi, da si to titulo tudi zasluži? Bi se v takšnem kontekstu lahko in morda moral, podobno kot Reka, predstaviti kot mesto, ki ima glede na zgodovinske dogodke iz daljne in bližnje preteklosti v ospredju antifašizem?
Novi Sad si resnično zasluži naslov Evropska kulturna prestolnica, toda zdaj je vse zelo vprašljivo zaradi pandemije, ki noče ponehati. Zaradi tega so bile nekatere programske dejavnosti že preložene za eno leto, menim pa, da bodo preložene še za eno leto. Na Reki so bili v zelo nezavidljivem položaju, saj razen otvoritve niso utegnili realizirati nobene načrtovane dejavnosti. Sam v kreiranje programa nisem neposredno vključen, vendar je Kulturni center Novi Sad, pri katerem sem urednik založniške dejavnosti, že zagnal nekatere projekte, ki na določen način podpirajo načrtovani cilj. S tem namenom smo na začetku lanskega leta objavili številko revije Polja v nemškem jeziku. V njej je objavljen pregled aktualne literarne scene Novega Sada, naš mednarodni festival proze Prosefest je časovno usklajen z načrti EPK in razporejen prek celega leta, in sicer tako, da bo vsako leto vabljen en tuji pisatelj na enotedensko rezidenco v Novem Sadu, osrednji festivalski dogodek pa je načrtovan tako, da bodo povabljeni dobitniki nagrade „Milovan Vidaković“, Olga Tokarczuk, Claudio Magris, Orhan Pamuk, David Grossman in veliko drugih. Domnevam, da bo tudi antifašizem pomembna opora programskih dejavnosti, tako kot tudi multikulturalnost, saj se v Vojvodini srečujejo različne kulture, narodi in jeziki.
Bi lahko rekel, da imaš vpogled v kakovost kulturne ponudbe Novega Sada v okviru projekta Evropske kulturne prestolnice za leto 2021? Da bo mesto priložnost izrabilo za izboljšanje kulturnega življenja, ki se bo nadaljevalo na višji ravni?
Ljudje, ki snujejo kulturno ponudbo in spremljajočo infrastrukturo, so zelo resni, konkretni rezultati so že tu, zlasti v delu t. i. Kitajske četrti, nekdanjemu industrijskemu kompleksu ob Donavi, ki ga preurejajo v četrt z galerijami, muzeji, koncertnimi dvoranami in podobno. Tudi nekaj „kulturnih postaj“, zgrajenih in preurejenih v različnih delih mesta in nekaj primestnih naseljih je začelo delovati in te naj bi z delom nadaljevale tudi po končani manifestaciji. Poudarjam pa, da je pandemija velik izziv in prepričan sem, da bo pustila globoke sledi pri načrtovanih dejavnostih, vendar moramo biti optimistični in upati v skupni uspeh pri tem projektu.
Pesniška in literarna scena Vojvodine in Srbije, gledana in prebrana iz Novega Sada?
Poenostavljeno, v srbski poeziji obstajata dva magistralna in, zdi se, nasprotujoča si toka: na eni strani so tradicionalno usmerjeni pesniki, „žuborenje frul“, katerih osnova petja je aktualiziranje nacionalnih mitov, patriarhalnega izročila in kolektiva v zgodovini. Medtem ko je na drugi strani produktivna linija poezije nove čustvenosti, ta temelji na poetiki (neo)simbolizma, je aporetična in paradoksalna, ukvarja se s subjektom, gnozeološko (ne)močjo jezika, da posreduje stvari, na določen način je nehistorična, usmerjena k posamezniku, ki je nekakšno presečišče sveta in časa. Novi Sad je podedoval poetiko (neo)avantgarde, ki ima še danes svoje nadaljevalce. Če si privoščimo širši pogled, so si kritiki edini, da je pesniška scena v Srbiji ena najbolj živih in najbolj inventivnih v regiji. Vsako leto izidejo vsaj tri ali štiri izredne zbirke poezije, ki se jih ne bi sramovali niti veliko bolj razširjeni jeziki, kot je naš. Njihovi avtorji so si generacijsko in poetično zelo daleč. Zelo pomembno je, da prihajajo novi glasovi z že izoblikovano poetično zavestjo. Omenil bi Mašo Seničić, Bojana Vasića in druge. Zelo me veseli, da so nekatere omenjene zbirke izšle pri Kulturnem centru Novega Sada, ki poleg Narodne knjižnice „Stefan Prvovenčani“ iz Kraljeva velja za najbolj resno založbo v Srbiji.
Pogovarjala se je Dragana Bojanić Tijardović, ki je pogovor tudi prevedla.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Živi v Beogradu kot samostojna prevajalka in sodna tolmačka za slovenski jezik.
- Pogovor z Marijo Knežević - 25. 4. 2023
- Pogovor z Bojano Stojanović Pantović - 29. 11. 2022
- Dragana Bojanić Tijardović: Spreminjanje teme v svetlobo – beseda, zabita v čelo - 6. 1. 2022