Pri skupnih kritiških branjih smo vsled obsežne in živahne razprave morda premalo pozornosti namenili transformativnemu vidiku pesniške zbirke Ljubezen je., ki je bil ključen tako pri njeni sestavi kot pri nekaterih prevajalskih odločitvah. Transformacija kot predpogoj in/ali posledica ljubezni se pojavlja na vseh ravneh, za začetek v številnih verzih, npr.:
daj mi sebe, obrnjenega od znotraj navzven
dala ti bom sebe, obrnjeno od znotraj navzven (deklaracija ljubezni)
sidra več ni, sidro sem jaz (spomin na nekaj izgubljenega).
V pesmi Moj bosanski ljubimec luknja od krogle postane luknja za vtaknit cigareto, v naslednji pesmi pa bosanski ljubimec postane kanadski ljubimec.
Naj tu omenim še ragnarök kot obdobje popolne transformacije sveta v pesmi deklaracija ljubezni, ki je v prevodu nadomestil izvorni yggdrasil (mitološko drevo, ki ima velik pomen v šamanizmu, saj sega v vse svetove in lahko iz njega dostopaš do vseh svetov). Predstavljata nekakšen par – ragnarök je točka v času, okrog katere se vse zgosti in transformira, se svet rojeva na novo, yggdrasil pa točka v prostoru, iz katere prav tako dobivamo nove pomene in perspektive, ki privedejo do transformacije.
Ljubezen v pesniški zbirki Ljubezen je. je predvsem perspektiva, pogled, ki vidi, in odločitev za ljubezen, ki je v jedru tega pogleda. Na ravni celotne zbirke lahko sledimo transformaciji tega pogleda od idealistične vizije v pesmi reka ljubezni in raziskujočih ljubezenskih srečanji z drugim(i) v ciklu Reka ljubezni prek globljih, čustveno razgibanih vezi, ki jih spremljajo tudi izguba, bolečina in hrepenenje v ciklu Morje ljubezni, do obrata k sebi in lastni izkušnji, ženskam nasploh (predvsem prednicam in ženskim sorodnicam), ki v ciklu Ocean ljubezni s točke univerzalne (oceanske) ljubezni razpre pogled na ves svet in vsa bitja v njem.
Tej transformaciji sledita tudi govorica in jezik, ki od preprostih, mestoma pogovornih verzov, ki se berejo skoraj kot poročilo, preko zatikajočih se, negotovih in zmuzljivih formulacij privedejo do nebrzdanega, sproščenega, leksično bogatega toka misli/besed, ki se ustavi samo zato, da bi naredil prostor za drugega in mu/ji dal besedo:
Če bi zdaj lahko govorila s tabo, bi ta hip obmolknila in pustila, da kaj rečeš ali nič ne rečeš, kakor hočeš. (Če bi zdaj lahko govorila s tabo)
Če jo vprašaš po času,
je znana po tem, da odvrne:
»sem ti že rekla: čas
je edino, kar tukaj imamo.« (Moja islandska ljubica)
Nenazadnje pa poezija Kätlin Kaldmaa transformira tudi bralca. Ne pusti mu, da bi se ujel v katerikoli kliše. Tako na ravni celotne zbirke kot na ravni posameznih pesmi ali celo verzov pesnica pogosto preseneti s paradoksalnim verzom, humorno opombo ali preobratom perspektive, ki bralca spodbudi k prespraševanju lastnega pogleda.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Bojana Vajt: Moč transformativne ljubezni - 27. 3. 2021