Septembra 2020 naj bi bila estonska književnica Kätlin Kaldmaa gostja srečanja PEN na Bledu in obenem 25. septembra naša gostja v sinergijskem ciklu Ad hoc*V živo, v katerem se ustvarja sreča(va)lišče treh umetniških praks: poezija se lomi v glasbeno in likovno govorico. Žal se gostovanje in njen obisk Ljubljane zaradi razmer covid 19 nista izšla, zato se veselimo njenega obiska v Sloveniji ob predstavitvi nove knjige v slovenščini, ko bodo razmere dopuščale. Proti koncu leta 2020 je namreč v Kopru pri založbi KUD AAC Zrakogled in Hyperion pod uredništvom Gašperja Maleja izšla njena slovenska knjiga izbranih pesmi Ljubezen je. Knjižni izbor pesmi estonske književnice Kätlin Kaldmaa je pripravila in iz angleščine v slovenščino, občasno s sodelovanjem z avtorico, prevedla prevajalka Bojana Vajt.

Kritiko v živo smo izvedli na virtualnem srečanju po Zoomu v okviru cikla Nova knjiga skozi kritiko, ki ga izvajam v okviru dogodkov Trubarjeve hiše literature. Osmega januarja 2021 smo na srečanju sodelovali prevajalka Bojana Vajt, kritiška sorazpravljavka prevajalka Vera Pejovič in avtorica cikla kritičarka Petra Koršič, v odprtem razgovoru so se nam pridružili še urednik in založnik Gašper Malej, pesnica Barbara Korun, avtorica spremnega besedila slovenske knjige, novinarka in prevajalka Neža Vilhelm, ki je s Kätlin Kaldmaa naredila pogovor za knjigo intervjujev avtoric mednarodnega PEN-a, ter pesnica Kätlin Kaldmaa. Spodnji premislek o knjigi je bil ekspozicija za dolgo in plodno razpravo o slovenski knjigi Kätlin Kaldmaa, ki si jo lahko ogledate v arhivu Facebook Trubarjeva hiša literature (video).

Ljubezen je. Ljubezen je, pika. Naslov knjige je trditev, trditev o obstoju ljubezni kot razsežnosti, kot čustva, ki ga moramo razumeti široko. Oblikovanje knjige in ilustracije so delo oblikovalskega dua Padalci, ki ga sestavljata Irena Gubanec in Teja Jalovec. Smiselno in estetsko oblikovanje ne dá knjigi le podobo in obleko, ampak jo tudi interpretativno podkrepi. Prevladuje belina, na katero je položena stilizirana likovna govorica jezika ljubezni in srca. Tako imamo že na naslovnici upodobljeno večpomensko razlago kapljic krvi in obenem rastline ovijalke. Modra barva je barva vode, ki ima sidrišče v treh ciklih, v katere je knjiga razdeljena, obenem pa modro barvo lahko razumemo kot barvo neba, zraka in modrosti. Smiselni naslovi ciklov oziroma razdelkov, ki so prevajalkino delo, so: 1. Reka ljubezni; 2. Morje ljubezni; 3. Ocean ljubezni.

Stilizirane srčaste in krožne oblike, s krogci, likovno upovedujejo pesniško govorico, ki izpostavlja ljubezen kot temeljno in najširše dojeto čustvo ter razsežnost pri odkrivanju in spoznavanju (1) sveta, (2) drugega, ljubljenega z vsemi plastmi, tudi »z napakami in sploh«, in pri spoznavanju (3) sebe, kakor preberemo na samem koncu knjige v daljši, pripovedni pesmi na strani 73 in 74 z naslovom Deželo odkrivaj počasi:

»deželo odkrivaj počasi. pozabi morje, pozabi nebo, to je dežela
in to si ti, in ti si ta, ki mora biti odkrit.
 
to je dežela, ki jo je treba odkrivati v temi.
 
to je dežela, ki jo je treba odkrivati počasi.«
 
Ves čas linearnega branja knjige nas spremlja poudarek prve pesmi prvega cikla, ki – kakor prva pesem drugega in prva pesem tretjega cikla – nosi naslov cikla/razdelka, v tem primeru: Reka ljubezni. Gre za potrpljenje. V ljubezni in življenju je dobro biti potrpežljiv. Smiselna sestava knjige z razporedom v te tri cikle mi vzbuja razlago, da pesnica oziroma prevajalka izgradi pojem ljubezni iz troedinega dojemanja ljubezni kot: reke, morja, oceana, ki sestavljajo del vodnega kroga ali kroženja vode. S takšnim razločevanjem sta vpeljani komponenti prostora (spremenjena oblika kot posledica spremembe v času) in časa, kar preberemo na strani 76 na koncu pesmi Islandska ljubica:

»Če jo vprašaš po času,
je znana po tem, da odvrne:
»Sem ti že rekla: čas
je edino, kar tukaj imamo.««
 
Modra barva kot voda in prastaro pojmovanje življena kot reke, ki se s kinetiko, gibanjem izliva v morje in morje se izliva, dopolnjuje, nadaljuje v še večjo vodno obliko: ocean. Knjiga obenem prehaja od bližinske ljubezni k spoznavanju družbe. Bližinsko, partnersko ljubezen, ki poziva k darovanju celotnega drugega, k predajanju (»daj mi sebe, obrnjenega od zunaj navzven, kot rokavico, z napakami in sploh«) kot obliki globoke ljubezni in odnosa, uporabi pesnica kot sredstvo za spoznavanje in odkrivanje drugega kot družbe. Namreč v setu pesmi o ljubimcih z različnih koncev sveta nevsiljivo odkrivamo in spoznavamo kulturne in politične razlike. In to z veliko mero smisla za humor, kritičnost, pravičnost. Čeprav šaljivo, pesnica opozori na velik razkorak, ki smo mu priča danes, in sicer med življenjem v mislih, v teoriji, in med dejanskim življenjem in izkušnjami, pričevanjem. Lahko bi rekli, da pesnica opozori na hinavščino sodobnega sveta kot nezmožnost živeti novo življenjsko paradigmo, o kateri pa se že osveščujemo. Tako kot bodico, z duhovitostjo in sproščujočim humorjem, preberemo konec pesmi Moj švicarski ljubimec na strani 12 takole:

»Moj švicarski ljubimec ima zelo visoko razvit
čut za pravičnost.
Joče ob pogledu na brezdomce
in živi sam v štirisobnem stanovanju.«
 
Tako Kätlin Kaldmaa v zgodbe z ljubimci nevsiljivo zapiše družbeno, kulturno, politično stanje različnih držav sveta. Neobsojajoče, z lahkot(nostj)o in nepreresnobno spregovori tudi o težkih temah, kot so posilstva žensk, vojne, smrti, izgube. Aktualno pereče preseljevanje in problematiko begunstva/nomadstva preberemo v pesmi Moj evropski ljubimec, ki je pravzaprav panevropski ljubimec (s takšnim detajlom, pan-, sporoča mnogo …): »Nima preteklosti, o kateri bi hotel govoriti, / in je doma tam, kjer stanuje.« Proti koncu pa:

»Moj evropski ljubimec
je v resnici stvar preteklosti –
moški, ki ljubi žensko tako predano,
da je pripravljen zamenjati vse, kar ima,
za noč v palači vetrov.«
 
Že omenjeno krožno strukturo vode in sopovezanost vodnih pojavov potrjuje tudi verz na strani 32: »reke so solze neba« in »nebo joče« ter »in če je poplava, / je to / srčna / kri / neba«. Pesnica razume svetlobo in temo kot dve plati iste medalje, kot z dvojico jin-jang zaobjemamo celoto, tako lirska subjektinja nenehno stremi k celoti, izpopolnjenosti. Naj podkrepim s pesničinimi verzi iz pesmi Morje ljubezni na strani 37, takšnih mest je v knjigi več: »ko je sonce zašlo, / […] vzelo je drobec mojega srca / na dno Severnega morja. Samo / tam je moje srce celota.« Tako se v pesmih, ki v knjigi sledijo, izrišejo geografije ljubezni in hrepenenje (pesem Deklaracija hrepenenja, str. 38; Skrivne besede ljubezni, str. 41–43). Z Brezdomkino prvo usrano pesmijo pa se soočimo z drugo stranjo ljubezni, z njeno odsotnostjo, z razočaranjem, občutkom brezdomstva, četudi gre za notranji občutek, ko umanjka družbena sprejetost in tovariška ljubezen: »neprestan kljuvajoč občutek, da nisi nikoli dovolj«, »to je svet, kot ga poznam« in še:

»To je svet, v katerem ne bi smela obstajati.
To je svet, kjer sem vedno nekomu na poti,
celo kadar se tiščim v kotu in sploh ne pridem ven.
To je svet, kjer sem nezaželena.
Večna nezaželenost.
Poznaš ta občutek?«
 
Odsotnost občutka ljubezni se stopnjuje od »spoštljivega in previdnega« molka do molka, ki »na koncu se razraste v vse«. Pesem, ki sledi pesmi Posilstvo molka, je Spomin na nekaj izgubljenega in je trpka, a lepa pesem, ki s pomočjo istovetnosti z motivom sidra lirska subjektinja izpove konec ljubezni in osmisli izgubljeno z najdenim tako, da pove: »v moji roki je spomin na tri moške. / prvi jo je polomil, drugi popravil, / in med njima je Garcia«. Naj premislek o pesniški knjigi o ljubezni zaključim z izpostavitvijo pesmi Mislim na medveda, kar naprej. Ta pesem s formo, s ponavljanjem naslova v vsakem prvem verzu vsake kitice, upodobi izpostavljeno cikličnost, filozofijo krožne strukture vode in ljubezni, ki se z dajanjem, prek daru, predaja in širi naprej. To naj bi bilo navsezadnje sporočilo knjige. Pesem, ki izpostavi pomen in/ali razumevanje ljubezni kot varnosti, beremo v razdelku Ocean ljubezni:

»mislim na medveda kar naprej,
ne na vse medvede na svetu,
samo na tega,
na katerega se lahko zaneseš, tako da ti ni treba
kar naprej razmišljati.«

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

• About
• Latest Posts

Petra Koršič

Petra Koršič se ukvarja s poezijo v več poklicih znotraj sistema literatura. Je kritičarka, urednica in lektorica, avtorica radijske oddaje Rimo v eter – rimo v veter (Radio Študent), pesniških ciklov Na pesniškem tandemu in Prostor v/in pesmi, prevajalskega cikla Prevod na oknu, kritiških ciklov Kritika do nacga in Nova knjiga skozi kritiko ter sinergijskega cikla AD HOC, ki združuje poezijo, glasbo in likovno umetnost. Izvaja jih v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani. Kritike objavlja na nacionalnem radiu, spletnem portalu DSP in v specializiranih revijah za književnost in kulturo, s premisleki o kritiki je sodelovala na kritiških simpozijih. Je esejistika (nagrada Lirikonfestov zlat 2016 za esej Z zlatom zlepljen razbiti dom: Vsi smo beg 21. stoletja) in pesnica (nominacija za nagrado Fanny Haussmann 2019 za cikel Enheduanna: Predaleč grem, ko grem preblizu). Objavila je dve pesniški knjigi: Furlanka je dvignila krilo (Mladinska knjiga, 2017) in Bog z mano (KD Hiša poezije, 2019). Njena poezija je prevedena v italijanščino, španščino, angleščino, hrvaščino, makedonščino in je objavljena v osrednjih revijah, več zbornikih in izboru. Predstavlja jo na literarnih večerih in festivalih doma in v tujini, tudi ob glasbi.

Foto © David Verlič

Latest posts by Petra Koršič (see all)

• Petra Koršič: Dovršenost Bandljevega Ronina v moči in krhkosti junaškega poguma odpadnika - 27. 7. 2023
• Pogovor z Davidom Bandljem - 25. 7. 2023
• Petra Koršič: Prostor in čas v K(o)roniki in Srednjih letih Aleša Mustarja - 14. 3. 2023