še pred enim letom je bila linija jezera
tu pri moji nogi
danes stojijo nosilni stebri
z apnenčasto lupino
v suhem produ
ostajava čim dlje od obale
postlane z mehkim perjem
in zelene od cianobakterij
zvečer razpravljava o občutkih krivde
in možnih koncih
plamen v kuhinji ugasne
plin uhaja s tihim sikanjem
lonec prestaviš na drugi gorilnik
plamen spet ugasne
na rami začutim tvojo dlan
v tem trenutku oba
plamena izbruhneta iz jezera
vijoličasta svetloba leže na gladino
in mesto na nasprotnem bregu potemni
jezero preneha tleti
planet leti naprej
še vedno mehko obdan z atmosfero
kot jaz s tvojimi ustnicami
Prevedla Veronika Šoster
Latest posts by Mária Ferenčuhová (see all)
- Mária Ferenčuhová: solsticij - 4. 4. 2020
- Mária Ferenčuhová: Anamneza - 1. 4. 2016