Peter Semolič REFLEKSIJA

Peter Semolič: Osebno v neosebnem (o pesmi »Anamneza« Márie Ferenčuhove)

Pesem Anamneza slovaške pesnice Márie Ferenčuhove sodi med tiste pesmi, ki so najgloblje zarezale vame in v moje pojmovanje poezije. Pesem sem pred leti v sodelovanju z avtorico prevedel za Poiesis iz angleščine, danes pa jo imamo možnost brati tudi v neposrednem prevodu iz slovaščine v knjigi Ogrožena vrsta; Imunost (JSKD 2019, prev. Maruša Avman Palermo, Eva Nežič in Veronika Šoster), ki v integralni obliki prinaša dve njeni istoimenski zbirki. Anamneza je izšla v zbirki Imunost (2016).

Naslovnica pesniške zbirke “Ogrožena vrsta; Imunost” (JSKD 2019)

Spomnim se časa, ko bi pesem, kakršna je Anamneza, odločno zavrnil, ne kot slabo pesem, temveč kot ne-pesem. V njej namreč ni nič od tistega, kar me je v mladih letih navduševalo pri poeziji: ni metafor, ni čustev, v njej ni nič privzdignjenega, nič zanosnega, pesem je hladna, racionalna, okleščena vsega tradicionalno pesniškega, napisana je z že skoraj neverjetno distanco v obliki suhoparnega poročila oziroma anamneze.

V središču pesmi je lik ženske, z nič kaj spodbudnim življenjem – je samozaposlena, dela kot natakarica, živi v samskem domu, ima sina, ki deluje nekako oddaljeno, enako oddaljeno deluje tudi njena mama, kadi relativno malo, zato pa popije dva do tri litre vina tedensko, kar niti ni tako malo, in predstavljam si, da si na ta način lajša življenje. Nič kaj spodbudna ni niti njena preteklost, oče ji je umrl, pred sedmimi leti je imela operacijo trebuha zaradi vboda z nožem. Kot takšna lahko zbuja pri bralcu in bralki določeno mero sočutja, ženska, ki ji je v življenju šlo marsikaj narobe, kar jo je v nekem trenutku pahnilo čez rob in pristala je na psihiatriji – nekega jutra jo je soseda našla na pol golo na balkonu, kjer je kričala, »da je končno napočil čas«.

Toda pesem ni proza, liki, predstavljeni v pesmi (in tu govorim o lirski poeziji), pa naj bodo še tako plastični, so podvrženi delovanju drugačnih sil kot prozni junaki in junakinje, sil, ki nam preprečujejo identifikacijo z njimi. Za kaj takšnega so preveč lapidarni, preveč zgolj nakazani, premalo dorečeni. Suhoparni, naštevalni stil pesmi lik tako sicer vzpostavlja, vendar pa ga hkrati tudi briše, briše v njegovi enkratnosti, individualnosti in ga spreminja v tip, če že ne kar v številko – ženska, o kateri govori pesem, ni Beatrice, ni Dulčineja, ni Primčeva Julija, ampak je ena od … Skozi opis življenja lika se zalesketa tudi njeno socialno okolje, ki je sivo post-socialistično proletarsko okolje, a tudi to stil pesmi nekako razblini, spremeni v opombo, in zato nam, tako kot sam lik, ne more priklicati »solz v oči«. In vendar pesem deluje izjemno močno, pesniško prepričljivo, nenazadnje tudi čustveno zavezujoče.

A naj navedem pesem v celoti in sicer iz zbirke Ogrožena vrsta; Imunost, bralec in bralka pa imata tako možnost primerjati prevoda – četudi je pesem realistična in skopa v izrazu, se vendarle razlikujeta.

Anamneza
 
Oče umrl pri 37 letih zaradi bolezni srca,
mati živa, sin zdrav, anamneza
s psihiatričnega vidika
zanemarljiva.
Običajne otroške bolezni,
ne zdravi se, ne jemlje zdravil,
pred sedmimi leti operacija trebuha;
notranje poškodbe zaradi vboda z nožem.
Samozaposlena. Sicer natakarica.
Živi sama, trenutno v samskem domu,
pokadi 10 cigaret dnevno,
popije 2–3 litre vina tedensko.
 
Ob svitu jo je soseda našla
napol golo na balkonu,
nagnjeno čez ograjo.
Kričala je, da je končno napočil čas.
Je pri zavesti,
odzivna,
dezorientirana,
uporablja vulgarizme.
 
Po 14 dneh hospitalizacije
stabilizirana, počutje izboljšano,
odlično se odziva na zdravljenje.
Danes zjutraj usmerjena
v ambulantno
obravnavo.
 
                                             Prevod  Maruša Avman Palermo, Eva Nežič in Veronika Šoster
 

Neosebnost, distanca, faktografskost so značilnosti te pesmi in to tudi tam in takrat, ko v pesem vdrejo čustva, pri vzkliku, »da je končno napočil čas«, saj je vzklik umaknjen v premi govor. Zakaj se nas potem tako močno dotakne?

Napisal sem, da bi pesem v mladosti zaradi njenih značilnosti zavrnil kot primer ne-pesniškosti, vendar pa temu morda ni čisto tako. Spomnim se, da smo imeli v srednješolskem matematičnem učbeniku primer permutacij med določenim številom stavkov oziroma izjav. Permutacija je v matematiki preurejeno zaporedje znanega končnega števila elementov, pri čemer število elementov ostane enako. Takrat nisem še nič vedel o Raymondu Queneauju in njegovi zbirki Sto tisoč milijonov pesmi, zbirki desetih sonetov, za katere pa bi človek potreboval, če bi knjigo bral štiriindvajset ur na dan, 190,258,751 let, da bi jo prebral, saj vsak verz vsakega soneta postane verz vseh ostalih sonetov. Primer v učbeniku me je vabil k vedno novim branjem, saj sem ga doživljal, kljub matematični strogosti, na način pesmi, pri čemer pa mi je bilo ob tem vedno znova neprijetno – primer niti po svoji intenci niti po svoji izpeljavi ni bil pesem, ampak je bil, glede na moj takratni horizont pričakovanja, kaj naj bi pesem bila, celo ne-pesem. S tem nočem reči, da je pričujoča pesem Márie Ferenčuhove narejena na način permutacij ali da se navdihuje pri  Queneauju, toda opisanemu primer je sorodna po neki svoji strogosti, jedrnatosti in nenazadnje poudarjeno nepesniškem jeziku.

Eden od razlogov, zakaj poezijo dojemamo kot nek drug, drugačen govor, leži tudi v njeni rabi kontrasta. Kontrast lahko nastopa med elementi iste ravni, na primer »črna noč, beli dan«, ali pa med elementi različnih ravni, na primer med formalno obliko, ki je harmonična, in disonantno vsebino, ali obratno. Elemente pa lahko s pomočjo zamenjav (permutacij) pomaknemo izven meja naše izkušnje, kot v primeru »bela noč, črni dan«, in jo s tem odpremo v prostore, ki nam sicer v vsakdanji izkušnji ostajajo zaprti. Anamneza je zgrajena prav na različnih kontrastnih odnosih, najprej seveda na odnosu med pretresljivo vsebino in hladnim, neosebnim, znanstvenim ali vsaj polznanstvenim govorom medicine, nato med prej omenjenim vzklikom, »da je končno napočil čas«, ki ji pridaja določeno mero usodnosti, preroškosti, in nezapisanimi narekovaji, ki ga oklepajo, kot tudi med vzklikom in preostalim besedilom, in ne nazadnje na kontrastnem odnosu med našimi pričakovanji, kakšna naj bi pesem bila, in tem, kakšna pesem je. Prav ti kontrasti ustvarjajo v pesmi potrebno mero napetosti in prav zaradi teh kontrastov se pesem izmika dobesednosti in s tem tudi enoznačni interpretaciji in nam deluje nekako moteče, moteče na tisti način, na katerega pesem, če v njej ne iščemo potrditve svojih ustaljenih prepričanj, tudi mora delovati.  K temu pripomore tudi zaključek pesmi, ki je po eni strani »happy end« in vendar po drugi strani spet ni in sicer tako zaradi svoje lapidarnost in distanciranosti, kot tudi zaradi zavesti, da je bil lik poslan nazaj v okolje, ki je vsaj delno sprožilo v pesmi opisano epizodo.

Toda to še ni vse, zaradi česar pesem deluje tako močno. Anamneza ima namreč razvidne povezave z nemara najmlajšo pesniško zvrstjo na svetu, z najdeno poezijo (found poetry).

Na kratko rečeno je najdena poezija vrsta pesništva, narejena iz besed in stavkov,  »najdenih« povečini v nepesniških tekstih. Tako nabrane enote pesnik ali pesnica s pomočjo montaže, brisanja in dodajanja ter z reorganizacijo besedila spremeni v pesem. Najdene pesmi so lahko obdelane ali neobdelane. Za obdelane je značilno, da je pri njih originalni oziroma izvorni tekst v veliki meri spremenjen, tako skladenjsko kot pomensko, za neobdelane pa je značilno, da originalni oziroma izvorni tekst na skladenjski in pomenski ravni ostaja bolj ali manj nedotaknjen s strani pesnika ali pesnice, vendar pa je reorganiziran v pesemsko obliko.

Izvornega teksta, če ta sploh obstaja, ne poznamo, zato ne moremo vedeti do katere mere ga je pesnica spremenila, toda tako s svojim naslovom kot tudi s svojim načinom izrekanja pesem kaže na obstoj tovrstnega teksta oziroma ga predpostavlja – s tem pa se pesem na ravni pomena ne vzpostavlja zgolj sama iz sebe, ampak tudi v prostoru med pesemskim tekstom in možnim izvornim tekstom, s čimer prevprašuje, problematizira tudi pojem avtorja/avtorice, kot smo ga podedovali iz romantike, torej kot »genija«, ki piše pesmi zgolj iz samega ali same sebe, in se raje bliža avtorju kot kompilatorju ter kljub temu, da ni samonanašalna, v njej odmeva tudi Barthesova »avtorjeva smrt« – pesem namreč govori samo sebe. Na ta način pesem vključi vase družben in kulturni kontekst še na neki drugi ravni, kot le na dobesedni, ko opisuje razmere, v katerih živi pesemski lik, in vzpostavlja še en kontrastni odnos, odnos med poezijo, kot primerom presežnosti, in znanostjo, kot primerom »zgolj tukajšnjosti«. Ali kot ugotavlja v izčrpni spremni besedi h knjigi Ogrožena vrsta; Imunost Veronika Šoster, ko govori o pesmih iz Imunosti in sicer o tistih, ki so napisane kot seznam zdravil: »… ko je medicinsko izrazje postavljeno v pesniški kontekst, se najprej zavemo, kako metaforičen je že sam po sebi, potem pa se meje popolnoma zabrišejo in preprost seznam zdravil postane polnokrvna pesem.«

Ko sem pred leti prosil Mário, naj mi pošlje nekaj svojih pesmi v angleščini, da bi katero prevedel za Poiesis, mi je med poslanimi pesmimi še posebej zažarela Anamneza, zažarela prav zaradi odsotnosti  žarenja. In četudi zaradi rabe nevtralnega medicinskega izrazja briše individualnost, enkratnost lika, pa zato, ker to je pesem in ne medicinska anamneza, tako rekoč prek ovinka lik potegne iz brezimnosti, ga spremeni iz enega od … v individualno in enkratno eksistenco, sam tekst pa spremeni iz neosebnega zapisa v izrazito osebni, avtorski pesniški tekst.

Lavrica, 22. marec 2020

Peter Semolič
Latest posts by Peter Semolič (see all)