Pomemben tematski sklop v delu malteškega pesnika in pisatelja Immanuela Mifsuda predstavljajo potovanja.

Izraz potovanje se v svojem osnovnem pomenu nanaša na gibanje določenega telesa ali teles, navadno gre za ljudi, med dvema geografskima točkama, njegovemu pojavu pa lahko sledimo vse tja do trenutka, ko se je majhna skupina ljudi odpravila iz Afrike v svet. Predstavljam si, da so že tam in takrat nadarjeni posamezniki potovanje odslikali in pospremili s pesmijo. In podoba je mamljiva še danes: znajti se v tujem kraju, sesti za mizo tamkajšnje kavarne, na klop v parku ali na železniški postaji, morda na obcestni kamen ali na stopnice, ki vodijo v že kak muzej, vzeti v roke papir, svinčnik, pametni telefon ali tablico in napisati pesem, preliti trenutek soočenja s tujim, neznanim v verze:

»Pol dvanajstih in zdi se, da je sonce spet v skušnjavi,
da bi okusilo rdeče vino in sveže bagete,
ki so jih prinesli na mize po Grand Rue«

(Grand Rue, Lodève, zbirka Prgišče listja)

Toda preden se odtisnemo na potovanje, za to potrebujemo motiv. Immanuel Mifsud je v intervjuju za Poiesis pred leti povedal: »Ko sem bil še otrok, v sedemdesetih, sem redno gledal večerni teve dnevnik skupaj z očetom. Saj ne, da bi me dnevnik zanimal, zanimale so me detektivke, ki so se začele tik po dnevniku. Toda med poslušanjem novic sem slišal besede, imena, ki so zame zvenela res čudovito, na primer Češkoslovaška, Romunija, Jugoslavija in druga. Očeta sem vprašal, kaj te besede pomenijo in odgovoril mi je, da so to imena držav, da pa so te države slabe, saj tam vladajo komunisti. Toda nekega dne sem pogledal na zemljevid in videl, da Jugoslavija, ena od »slabih« držav, leži čez morje, poleg Italije, ki je naša soseda. Ta hudobni svet je bil torej zelo blizu! Tako se je začela moja fascinacija z Vzhodno Evropo.«

Otroško navdušenje nad okušanjem tujih, nenavadno zvenečih besed odmeva v naslovih njegovih pesmi in ciklov, kot so Prgišče listja iz Bratislave, Prgišče listja iz Lodève, Francija, Prgišče listja iz Slovenije … Tu ne gre le za zaznambo krajev, kjer naj bi pesmi nastale ali na katere naj bi se nanašale, temveč prek njih vstopa v Mifsudovo poezijo tisto drugo, neznano: »Zdi se, da moraš iti še za nekaj časa v uk. / Rekli smo ti, da ta kraj ni zate.« (Nowa Huta ponovno, zbirka Prgišče listja).  Kot lahko razberemo iz zgornjega odgovora se je pri pesniku navdušenje nad zvočnostjo besed že v otroštvu povezalo z mamljivostjo prepovedanega. Tudi zato v njegovi poeziji najdemo ob popotnih pesmih tudi veliko poudarjeno erotičnih pesmi, ki neredko obravnavajo tabuizirane teme, kot na primer v zbirki Riba – naslednje leto bo v prevodu Vere Pejovič in Petra Semoliča izšla pri Hiši poezije – v kateri tematizira seksualnost med ostarelimi ljubimci:

»Pridi v petek po sončnem zahodu
in prinesi s seboj svoja leta in grdost.
Ne naliči se, naj bo tvoj obraz izžet in naguban.
In pusti, da se ti dojke povesijo, zaspijo.
Prinesi s seboj brazgotine na trebuhu;
modre niti in vrvi na nogah.«

(Petek, zbirka Riba)

Otroško navdušenje nad zvokom imen držav, slišanih v teve poročilih, je kasneje Mifsuda vodilo v vzhodno Evropo in »za njegovo zgodnje pesništvo so značilne povečini otožne impresije krajev povojne komunistične vzhodne Evrope, kjer se nam skozi pesnikove oči prikazujejo ostareli trpeči liki.« (Maria Grech Ganado, spremni tekst v Prgišče listja). Ti liki pa skoraj nikoli niso oddeljeni od kraja in zgodovine kraja, v katerega jih pesnik umesti. Kolikor namreč Mifsudove popotne pesmi beležijo premikanje v prostoru, toliko beležijo tudi premikanje v času. Nowa Huta v pesmi Nowa Huta ponovno tako ni samo kraj, ampak tudi zgodovina kraja:

»Prepričani smo bili, da si že vzel to lekcijo.
A glej, spet si ujel tramvaj številka štiri,
spet si se povzpel v mesto razbeljenega jekla,
spet si hodil tod široko odprtih oči,
da bi zabeležil zgodovino drugih,
opustošeno s partijsko smrtonosno vero.«

(Nowa Huta ponovno, zbirka Prgišče listja)

Potovanje tako ni nikoli srečanje zgolj s tistim tam, tujim, neznanim, nenazadnje drugim, temveč je vedno znova tudi srečanje s samim sabo kot tujcem. Glasovi Nowe Hute proti koncu pesmi pesnika napotijo domov:
 
»In kaj si odnesel od vsega skupaj, tujec?
Vrni se k tistim, ki prežijo na mesečeve mene,
in piši pesem o morju,
piši o skalah, piši o pesku.«

(Nowa Huta ponovno, zbirka Prgišče listja)

 
Subjekt te poezije se vzpostavlja na presečišču geografije in zgodovine, pri čemer je tujec v obeh kontekstih. To, kar mu preostane, je vrnitev domov, torej v kraj in zgodovino, iz katerih prihaja, ju pozna in sta mu domača, kot je tudi on domač njima. Vendar pa stvari niso tako preproste. Mifsud je res dedič ekstistencializma in zato je pri njem tujstvo primarno stanje človeka v svetu, vendar pa občutenje tujstva izvira tudi iz njegove osebne izkušnje z Malto. V že omenjenem pogovoru za Poiesis je povedal: »Živim v majhni deželi, zelo majhni deželi, ki je za povrh vsega še otok. Življenje na Malti zna biti precej dušeče, zato moram pobegniti, pa čeprav le za kratek čas. V bistvu sem zelo podoben galebom: odletim stran od kopnega, a le zato, da bi se spet vrnil. A odselim se ne.« Mifsudov odnos do Malte je tako dvojen, po eni strani beži od nje proč, po drugi strani se vedno znova vrača nazaj. Mislim, da ne pretiravam, ko rečem, da v tem vidim odsev romantičnega občutenja sveta, k čemur me napotuje tudi pesnikova občasna tematizacija ženske kot sanjanega in nedosegljivega lika, ki kdaj pa kdaj prevzame tudi poteze muze: 

»Bodimo tiho. Sanjajmo
o ženski v zelenem,
ki se zbuja sredi noči, da bi mi sanjali
o ledeni ladji, ki pluje skozi smolnato temo.«

 
(Absint, zbirka Riba)

 
S poezijo Immanuela Mifsuda sem se spoznal po zaslugi takrat zadnjega glavnega urednika revije Nova revija Braneta Senegačnika. Ko sva se pogovarjala, katerega pesnika bi se prevedlo za revijo, mi je predlagal prav Mifsuda, ki ga je pred tem spoznal na nekem tujem festivalu. Povezal me je z njim in kmalu so se na mojem mejlu znašle njegove pesmi in me že ob prvem branju navdušile. Občutek ob branju je bil neverjeten: zdelo se mi je, kot da berem sebe, vendar sebe nekako čudno spremenjenega, čudno znanega in tujega hkrati. Namreč Mifsudovih pesmi nikoli nisem zmogel zares vzeti za svoje – vedno sem v njih naletel na neko temeljno razliko in kljub mnogim identifikacijskim točkam, ki sem jih našel v njih, so mi ostajale in mi še ostajajo neulovljive.

Naj to razliko poskušam razložiti z naslednjo podobo: tako kot je Mifsud kot otrok zrl prek Sredozemskega morja proti deželam vzhodne Evrope, sem sam vsako poletje zrl prek Piranskega zaliva, in čakal, kdaj se bodo na nasprotni obali kot v sanjah iz meglic prikazale hiše v Gradežu. In tako kot si je on v svoji tišini ponavljal imena vzhodnoevropskih držav, sem si sam ponavljal v svoji tišini imena italijanskih obmorskih krajev. Govorim o sedemdesetih letih minulega stoletja, ko je bila Jugoslavija komunistična država in Italija kapitalistična država in kot takšni označeni kot zli državi, prva zanj in druga zame. Oba sva zrla prek morja, toda zrla sva z različnih obal, jaz s socialistične obale in iz države, ki je vendarle poskušala preseči družbeno neenakost, on iz v sebi globoko razredno razslojenega otoka. In zrla sva v nasprotne smeri in zdi se mi, da je prav v tej podobi, z vsem, kar prinese s sabo, vsebovano moje dojemanje in doživljanje Mifsudovega pesništva – gre za isto hrepenenje, hrepenenje po daljnem, prepovedanem, v določenem obdobju tudi nedosegljivem, toda smeri hrepenenja sta si diametralno nasprotni, kot sta si v marsičem različni tudi prtljagi, ki sva ju ponesla v svet. In če kot prevajalec oziroma skupaj z Vero Pejovič soprevajalec njegovih pesmi zaradi tega marsikdaj obupam nad prevedenim, pa sem se skozi dve desetletji druženja z njimi naučil to razliko spoštovati – prav ta me namreč vedno znova vrača k branju in prevajanju Mifsudovih pesmi in je tudi razlog, da mi je to početje še vedno vznemirljivo. 

Potovanja, predvsem po zaslugi vabil na različne konference in pesniške festivale, so Mifsuda kasneje vodila na mnoge konce sveta: v Severno in Južno Ameriko, na Kitajsko, v Francijo, Anglijo, Nemčijo … S teh potovanj je redno prinašal in še prinaša »prgišča listja«, kot se navadno imenujejo cikli njegovih popotniških pesmi. Z novimi potmi v nove dežele je v njegove pesmi vstopila tudi drugačna obdelava pesniške snovi, za katero je značilna večja barvitost in mestoma že simbolistične in nadrealistične podobe.

»Nekega dne bo reka prebila nasipe, poplavila
Grand Rue – mize bodo odplavale po ulici,
stoli se bodo pridružili zmešnjavi,
pijanček in beduin s kuskusom,
lepotica, kavarniški klavir
se bodo spremenili v majhne ribe in izginili.«

 
(Grand Rue, Lodève, zbirka Prgišče listja)

 
Žanr popotniške pesmi pa Mifsudu ne omogoči samo to, da v svojo poezijo vpelje očaranost nad tujimi imeni, srečanje s tujim in s sabo kot tujcem, omogoči mu tudi, da izstopi iz sebe in si s tem odpre prostor, da lahko piše o drugih. Njegova poudarjeno lirska poezija v takšnih trenutkih suvereno preide v polje epskega, baladnega. Ti liki so lahko ostareli in trpeči, a tudi popolnoma sodobni in mladi, kot dekle iz pesmi Paceville (Paceville je ime središča nočnega življenja na Malti):
 
»Ko čakaš v Pacevillu, upaš,
da si dovolj ljubka, da te bo kdo zapeljal,
kot so zapeljali vse tvoje prijateljice prejšnji teden,
ko si se vrnila domov v solzah.«

 
(Paceville, zbirka Riba)

 
Velikokrat so ti liki ženski liki. Res je, da je Mifsudova tematizacija ženske občasno močno zaznamovana z romantičnim patosom, toda zmotno bi bilo misliti, da so pri njem ženske eterična bitja – ženske so konkretne in samostojne osebe iz mesa in krvi, nedosegljive pa jih delajo različne okoliščine, ki segajo od mladosti lirskega subjekta do geografskih razdalj med njim in želeno žensko. Zato v njegovi tematizaciji ženske ne gre za sledi patriarhalnosti – ne nazadnje je avtor predavatelj feministične teorije na malteški univerzi – temveč za pesniško obdelavo določenih literarnih toposov. Mifsudova poezija je posejana z zdaj bolj zdaj manj opaznimi reminiscencami, ki prikličejo v bralčevo zavest tako klasične tekste, kot je na primer Odiseja ter malteške narodne in otroške pesmi, kot tudi sodobna literarna dela in časopisne članke oziroma medijske novice.  Liki pri Mifsudu niso nikoli statični, temveč so dejavni in neredko jim pesnik pusti spregovoriti, saj njegovim pesmim dialog ni tuj. Ali pa, tako kot v Zmedeni Penelopi, ki je dala tudi naslov eni izmed Mifsudovih pesniških zbirk, pesem prevzame obliko dramatičnega monologa. Pesem Zmedena Penelopa govori zdaj že postarana Penelopa ob novici, da so videli Odiseja bloditi po obali.  Penelopa je tu hkrati antična Penelopa in sodobna ženska, je tradicionalna ženska, ki čaka svojega moškega, in hkrati samozavestna ženska, ki se zaveda svojih čustev, svojega telesa … Pesem se zaključi z močnim sklepnim verzom:

»Na trkalo na vratih sem privezala lok.
Napni ga … če hočeš.
Ko boš enkrat notri, me poišči na koncu dvorane.
Luč bo gorela – pridušeno, a dovolj močno, da me boš videl.
Morda si te bom do takrat že začela želeti.«
 
(Zmedena Penelopa, Wara Settembru – antologija sodobne malteške književnosti)
 
Zdi se, da se je v tej pesmi izkristalizirala večina glavnih značilnosti Mifsudove poezije: telo in njegovo propadanje skozi čas, erotika, hrepenenje, melanholija, odtujenost, potovanje.

Potovanje je v prvi vrsti stvar popotnika ali popotnice, vendar pa je tudi stvar vseh tistih, ki jih pusti za sabo in v enaki meri, kot lahko prihod tujca ali tujke spremeni stanje stvari v nekem okolju, jih lahko spremeni tudi njegov ali njen odhod:

»In po nekaj neprijetnih sekundah sem videl
nenavadne madeže, ki jih je pustil dež:
tihe in žalostne po kotičkih tvojega obraza.
In v nasprotju s svojo željo, si morala reči:
»Pohiteti moraš, letalo čaka.«

 
(Ponovno dežuje na Skopje, zbirka Riba)

 
Ljudje in kraji ostanejo za popotnika ali popotnico samo še spomin in nato zbledijo celo v spominu. Toda tudi popotnik ali popotnica sta ne nazadnje in kljub temu, da nemara vznemirita skupnost, v katero prideta, le bežen utrinek na njenem nebu:

»Postal si del vsakega mesta, ki si ga obiskal.
Ostal boš znan po tem, da te nihče ne pozna niti se te ne spominja.«

 
(Rue Paul Valery, zbirka Riba)

 
Potovanje pri Mifsudu tako postane metonomija podobe begotnosti človeških življenj, stikov med ljudmi in stikov ljudi z naravo. Zato v njegovo vidno polje ne vstopajo samo ljudje, ki jih pobliže spozna, ampak tudi naključni liki z ulice, kot je to na primer čistilec v oranžni delovni obleki v pesmi Čistilec na skopskem glavnem trgu iz zbirke Riba, ki se dan za dnem vrača »kot neolupljena mandarina, / z očmi, uprtimi v tla, in z metlo v rokah« in za katerega je dan podoben dnevu in je trg vedno enak, saj »ne ve, da se trg po njegovem odhodu / začne pomikati proti reki, proti pozabi / tujih obrazov, ki so se sprehodili čezenj«. Ali stara ženica na ljubljanskem Prešernovem trgu, ki prosjači za košček kruha in plastenko vode in ki je pozabila celo svoje ime. Oba lika sta žrtvi zgodovine, ki ju ne razumeta ali celo ne poznata.

Mifsudova poezija je vedno globoko etična in kot takšna tudi angažirana. Slednje najbolj pride do izraza v pesmih, ki govorijo o begunstvu oziroma beguncih. Te pesmi so močno zaznamovane z empatijo do usod beguncev, ki jim pesnik pušča do besede, jih torej individualizira, pri čemer pa se vedno jasno zaveda razlike med njihovo in lastno usodo kot tudi političnega, kulturnega, družbenega in zgodovinskega konteksta, v katerem se vrši njihovo in njegovo življenje. Tako se v pretresljivi pesmi Birżebbuġa 2014 (Birżebbuġa je vas na južnem delu Malte) Sredozemlje pred našimi očmi iz zibelke civilizacije spreminja v grobnico neštetih Afričanov in Afričank, ki v begu pred vojno, ki je zajela njihove domove, v gumijastih čolnih in na starih odsluženih barkah skušajo doseči obale Evrope.

»V zalivu Birżebbuġa moj otrok vzklikne:
»Poglej, kako svetlo je morje! Kot srebro!« … Strmi.
»Poglej! Vidiš, kako se bliskajo? Tam spodaj so ribe!«
In prosi, da bi šel v vodo preganjat se
s ciplji in oradami, prosi, da bi šel plavat z babicami; jaz pa
se bojim, da bi se kakšna zablodela želja, kakšne raztrgane sanje podrgnile ob naju,
naju požgečkale po podplatih, belih kot papir.
Ker to, moj dragi otrok,
ni morje, kot ga poznam.«
 
(Birżebbuġa 2014, Wara Settembru – antologija sodobne malteške poezije in zbirka Riba)

Motivi, ki nas potisnejo na pot, so različni, vedno pa se v njih skriva želja po nečem, česar nimamo, po nečem, česar doma nismo bili deležni. Ali povedano z Mifsudovimi besedami iz pesmi Reveži:

»Izmučeni smo; ne moremo več storiti kaj prida,
razen da jočemo in preklinjamo našo nesrečo,
kajti niti ulice niti vogali
in niti marmorni spomeniki
nam niso dali tistega, za kar smo upali, da bomo dobili.«

 
(Reveži, zbirka Riba)

 
Ob koncu poti se popotnik ali popotnica vrne na izhodišče, toda pri Mifsuda ga tam ne čaka prepoznanje, če se navežem na T. S. Eliota, temveč se pred njim oziroma njo zalesketa nova pot:

»Tukajšnja tišina ti prepeva miloglasne pesmi,
ki te vabijo, da bi vstal in se odpravil na pot,
košček po košček zapravil svoje življenje.
Nekje tam daleč daleč je morda obljubljena dežela.
Nekje tam daleč daleč boš morda stopil v praznino.«

 
(Jezero Cocibolca, zbirka Riba)

 
Prve Mifsudove pesmi, ki so me nagovorile, so bile njegove osebno izpovedne pesmi, kot je na primer znamenita Bela pesem, v kateri pesnik tematizira svojo bolnišnično izkušnjo, medtem ko sem na njegove popotniške pesmi gledal bolj kot na priložnostne lirične zapise s poti. Dve desetletji kasneje jih vse bolj vidim ne le kot integralni in pomembni del njegovega opusa, ampak nemara celo kot njegov osrednji del.

Ideja poti in potovanja je močno zaznamovala zahodno književnost vse od njenih začetkov s homerskimi epi in Svetim pismom, prek Dantejeve Božanske komedije in Cervantesovega Don Kihota, do Baudelairove podobe mestnega pohajkovalca, flanerja, in Whitmanovih Travnih bilk. Immanuel Mifsud je v to bogato tradicijo s svojimi pesmimi vtkal in še tke s pomočjo sugestivnih, otožnih, a tudi silovitih podob prepoznavno sled, sled, ki odseva človekov nemir in njegovo željo po odkrivanju vedno novega in morda še bolj njegovo hrepenenje po smislu in lepoti. In v tem pogledu je Mifsudova poezija, četudi globoko zaznamovana z malteško zgodovino in kulturo, univerzalna.
 
*citirane pesmi sta prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič,objavljene so bile oziroma bodo v knjigah:Immanuel Mifsud: Prgišče listja (IRIU, 2013), Immanuel Mifsud: Riba (Hiše poezije, pred izidom) in Wara Settembru – antologija sodobne malteške književnosti (DSP, 2018, ur. Immanuel Mifsud in Peter Semolič).
 
Lavrica,  7. december 2019

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

• About
• Latest Posts

Peter Semolič

Peter Semolič je pesnik, pisatelj, pisec radijskih iger, esejist in prevajalec. Do zdaj je objavil dvanajst samostojnih pesniških zbirk in roman za otroke "Tipkarski škrat Pacek", s svojim delom pa je uvrščen v okoli petdeset antologij tako v Sloveniji kot v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Jenkovo nagrado (1997) in Nagrado Prešernovega sklada (2001). Je soustanovitelj pesniškega bloga "Poiesis" in ustanovni član Kulturno umetniškega društva Poiesis. Živi v Ljubljani kot svobodni književnik.

Foto (c) Nina Medved

Latest posts by Peter Semolič (see all)

• Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
• Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
• Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024