Saša Jelenković (1964) sodi med najpomembnejše srbske pesnike, ki so nastopili v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja (poleg Živorada Nedeljkovića, Vojislava Karanovića, Saše Radojčića, …), ko je Srbijo pokopal neprizanesljivi val zgodovinskih potresov. Tolikšna prisotnost zgodovine ni ravno najbolj primerna za oblikovanje lastnega pesniškega izraza, saj se poezija kot odraz svojega časa težko upre zgodovinskim pritiskom, o katerih tudi bolj ali manj odkrito priča.
Saša Jelenković se v svoji poeziji pridušeno odziva na čas in življenjske okoliščine. S poetiko tišine in melanholičnosti pred bralce razgrne svoje doživljanje poraza zgodovine in družbenega življenja.
Objavil je knjige pesmi: Neprijetna geometrija (Neprijatna geometrija),1992; To, kar ostane (Ono što ostaje),1993; Kerubinske skrivnosti (Heruvimske tajne,)1994; Kraljevska pojasnila (Kraljevska objašnjenja), 1998; Knjiga o srcu, 2002; Elpenorjeva pisma (Elpenorova pisma), 2003, Elpenorjevo prebujanje (Elpenorovo buđenje, 2004, Elpenor, 2006; Knjiga o dvomu (Knjiga o sumnji), 2010; Gola molitev (Gola molitva), 2013; Petdeset (Pedeset), 2014; Spomini nastanejo po smrti (Sećanja počinju posle smrti), 2017; Gibraltar, 2018.
Saša Jelenković je dobil skoraj vse najbolj pomembne književne nagrade za poezijo v Srbiji: Matićev šal (1992), Milan Rakić (1993), Vasko Popa (2003), Borislav Pekić (2005),
Disova nagrada (2010).
Njegova prva knjiga je izšla v kultni ediciji Pegaz Književne omladine Srbije, druge knjige poezije pa pri pomembnih srbskih založbah Rad, Nolit, Gradac, Narodna knjiga, Istočnik, Arhipelag, Povelja, Kulturni centar Novog Sada, …
O svoji poeziji govori kot o labirintu, ki ga ustvarja, ne da bi zares vedel, kam utegnejo pripeljati njegove skrivnostne poti. S pomočjo poezije spregovori o neizrekljivem, ki ga sam ne zmore posredovati v razumljivih pesniških podobah, zato je njegova poezija pogosto označena kot hermetična. Jelenković meni, da je v devetdesetih srbska poezija prenehala biti subverzivna, kar pomeni, da ne prinaša več novih spoznanj in novih pobud. Sam se je odločil za melanholičnost, zaradi česar je bil v devetdesetih celo »obdolžen«, da naj se ne bi ukvarjal z aktualnimi vprašanji, da je njegova poezija larpurlatizem, ki se ga ne dotikajo vsakdanje teme. Navedene ugovore argumentirano prekliče s pesmimi – referencami na vojno v bivši skupni domovini … Uveljavljeni književni kritik Tihomir Brajović Jelenkovićevo poezijo označi kot novo patetičnost. (Ne ponujati rim, ki utrjujejo hladnost in puščobo sveta. Biti patetičen.)
Pri Jelenkovićevem umetniškem ustvarjanju so opazni prehodi med ustvarjalnimi cikli, ki sovpadajo z obdobji in danimi življenjskimi okoliščinami in te pogosto ponazarja s povezovanjem z zaključno pesmijo v zadnji in uvodno pesmijo v novi zbirki, ki predstavljata nekakšen most med knjigama in tudi med različnimi pesniškimi fazami (Petdeset, Knjiga o dvomu, Spomini nastopijo po smrti, Gibraltar).
V prvi fazi njegovega ustvarjanja so v ospredju teme in vprašanja posameznikove odtujenosti in občutka osamljenosti, s čimer nadaljuje tradicijo tragično preminulega srbskega pesnika Vladislava Petkovića Disa. S pesmimi v knjigi Kraljevska pojasnila, ki jo ima za točko ustvarjalnega preobrata, se skuša distancirati od vsega, kar je napisal, vključno s knjigo Kerubinske skrivnosti. Saša Jelenković meni, da se srbska poezija ni dovolj ukvarjala z vprašanjem identitete (Moje pleme se je prebudilo/, ne more prepoznati jezika, v katerem se je rodilo).
Obravnavanje posameznikove stiske kasneje preide v ezoteričnost triptiha o Elpinorju, tragični in hkrati komični osebnosti, nekakšnem antijunaku, ki simbolno predstavlja sodobnega človeka. Elpinor živi na meji med živim in mrtvim svetom in takšen je tudi njegov jezik v Jelenkovićevi poeziji, saj lirski subjekt lahko le s spoznanjem svetlobe in teme postane nesmrten in neminljiv.
Po objavi knjige Elpinor (2006) se mu je zazdelo, da je postal njegov jezik zastarel, da potrebuje več prostora in novo moč. Podvomil je v to, da je še vedno pesnik in iz tega dvoma se je porodila Knjiga o dvomu. Ta naj bi bila nekakšen povzetek njegovega dotedanjega pesniškega opusa, potovanje k dvomu v strukturo sveta.
V svoji prvi knjigi Neprijatna geometrija (1992) je napovedal vse faze svoje poezije, vključno s poemo Gola molitev, ezoterično, gnostično poemo, z biblijskimi, mitološkimi, eksistencialističnimi motivi, napisano v hermetičnem jeziku, ki ga je »odnesla« v neznano. Poema je nastala s prizadevanjem, da najde pravo Besedo. Po trilogiji o mitskem pesniškem fenomenu Elpinorju, Odisejevem spremljevalcu, je potreboval prehod v svetlejše verze, nekakšno brv, ki ga bo popeljala v novo smer. Kot odziv na jezik, ki si ga je moral podrediti.
Ritem, ki ga v poemi Gola molitev ustvari s ponavljanjem besed in ki ponazarja molitev, mantro, doseže s prostim verzom in dekonstrukcijo jezika. Poema vsebuje obilo simbolov in biblijskih podob ter epskih elementov z lirskimi pasažami.
Komunikacija med poezijo in javnostjo v Srbiji je skoraj povsem izginila. Poezija je prepuščena sebi in maloštevilnim bralcem, saj je književnost sploh, kaj šele poezija, potisnjena v ozadje. Kaže, da se piše veliko poezije, čeprav je bralcev veliko manj. Posledica te antropološke potrebe po izražanju je hermetičnost brez stika z okoljem in njegovega odziva, namenjena sama sebi. Z izgubo njene socialne funkcije je usahnil tudi interes za poezijo. Pri Jelenkoviću nastopi bolj umirjena ustvarjalna faza, v kateri napiše knjigo Petdeset, nekakšno rekapitulacijo pesniških izkušenj, prodor resnice, novih tem, izkušnje vsakdanjika prelije v verz kot čustveni odziv na okolje. Odloči se za bolj jedrnat izraz in navidezno jasnost. Človek se nima kam umakniti, lahko se zazre in skrije le vase, kot peška v jabolku. (Z jabolkom bi si potešil lakoto, vendar ni jabolka,/ v katerem bi lahko kot peška mirno zaspal,/ dokler rezilo jutra ne zareže olupka in ga odgrne/ kot slavnostno preprogo pred nogami utrujenega/ in zamišljenega človeka, ki so mu/ ravnokar ukradli ključe hiše. (Lakota)
Jelenković pravi, da skuša pred vsakdanjo turobnostjo ubežati z dialogom z ekskluzivno tradicijo svetovne poezije od antičnih časov do Herberta in Tadeusza Różewicza, s preverjanjem sodobnih tem ter istočasno prastarih pesniških in človeških izkušenj.
Besede, s katerimi slika na belino papirja, so namenoma begajoče in zapeljive, pomagajo mu ohraniti svoj notranji svet in prostor, v katerem lahko svobodno diha.
Pri Kulturnem centru Novega Sada je leta 2018 izšla njegova zadnja knjiga s simbolnim naslovom Gibraltar, ki jo je najprej objavil v elektronski obliki, s katero posreduje apokaliptično sliko sveta, resigniranost in hkrati pomirjenost z negotovostjo, ki jo prinaša prihodnost.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Živi v Beogradu kot samostojna prevajalka in sodna tolmačka za slovenski jezik.
- Pogovor z Marijo Knežević - 25. 4. 2023
- Pogovor z Bojano Stojanović Pantović - 29. 11. 2022
- Dragana Bojanić Tijardović: Spreminjanje teme v svetlobo – beseda, zabita v čelo - 6. 1. 2022