Ob raziskovanju homo zgodovine mi je prišlo na uho, da je Ada Škerl, slovenska pesnica, ki naj bi vse življenje objokovala smrt svojega nesojenega ljubega, pravzaprav skoraj petdeset let živela z žensko. Ta namig je bil dovolj, da sem se lotil raziskave njenega življenja. Seveda večina tistih, ki so jo poznali, delali z njo, ali se družili, o tem niso vedeli ničesar, niso videli ali niso hoteli videti. Le nekaj jih je bilo, ki so sramežljivo dahnili, da je menda imela prijateljico, ali kar sorodnico, s katero je živela. V rokopisnem oddelku NUK-a so me napotili na Marjeto Plaskan, ki jim je po njeni smrti predala njeno zapuščino. Ona mi je, s pomočjo svojega nečaka Ota Lutharja, nudila obilo informacij in tudi še neoddanega materiala iz zapuščine, za kar se obema res iskreno zahvaljujem. V pomoč mi je bilo tudi nekaj fragmentov, ki mi jih je posredovala Tanja Petrič, ki se je skoraj istočasno lotila knjige njenih zbranih pesmi, ki bo izšla v Kondorju pri Mladinski knjigi. Zelo me veseli, da sem ji s svojimi izsledki onemogočil ponavljanje ene in iste tragične zgodbe o Adi Škerl. V nadaljevanju prinašam pregled skozi njeno življenje, obdržal sem tudi njene knjižne izdaje in nekaj že znanih informacij, na prihodnjih raziskovalcih pa je, da se lotijo podrobne analize in novega branja Adinih pesmi.
15. september, 2019
3. 4. 1924 se rodi Ada Škerl, v Ljubljani – rojena strojniku Pavlu in Valentini r. Ropret; imela je dva mlajša brata. Živeli so v velikem stanovanju v centru Ljubljane. Oče se je zapletel z njihovo gospodinjsko pomočnico, do matere je bil nasilen (»mamo je skoraj ubil, ji presekal glavo«) in pri Adinih petih letih zapustil družino. Mama se je z otroki preselila v manjše stanovanje v hišo, kjer je bil on v službi. Dobila ga je v zameno za čiščenje hiše. To je Ado še posebej bolelo: očeta je redno videvala, le stikov nista imela. Ločitev jo je grizla vrsto desetletij. »Moških nisem nikoli sovražila. Kot dekle sem bila večkrat do ušes zaljubljena. Mogoče sem se jih bala in je to vplivalo, da sem bila v neposrednih odnosih z njimi večkrat nezanesljiva in v zadregi. Venomer je utripalo v meni: kaj če se ti zgodi isto kot materi …« (vir: Žebovec) Mati je odtlej morala skrbeti za tri otroke, začela je delati, pospravljala je v isti zgradbi, da je lahko obdržala malo stanovanje. Čistila je tudi drugje.
Med 1930 in 1935 je Ada obiskovala osnovno šolo, in med 1935 in 1943 gimnazijo v Ljubljani. V tem času je mama zbolela, tako da je Ada prevzela nekaj skrbi za družino. Spominjala se je, kako se je sramovala, ko so jo sošolke videvale po mestu z vedrom in cunjami (glej pesem Stara smetišnica).
Kot gimnazijka naj bi se pridružila OF, prenašala je ilegalne časopise, skupaj s hčerko Otona Župančiča. Starejši od bratov je umrl v nesreči kmalu po vojni (njegova hči Pavla je kasneje postala lastnica pravic za Adina dela), najmlajši pa je odšel v Beograd, kjer je tudi ostal.
1945-50 študirala slavistiko na FF (dipl. 1950); poleg je študirala še na igralski akademiji; bila je vključena v SKOJ (Savez komunističke omladine Jugoslavije), a je to organizacijo 1948 zapustila.
Kmalu po vojni se je nesrečno zaljubila v študenta medicine Žana, ki je po pesmih sodeč hodil z drugo. Žan je zbolel za tuberkulozo in umrl. Večina pesmi, ki jih je kasneje zbrala v svojo prvo zbirko, govori o tej ljubezni. Zadnja pesem v knjigi pravi, da je minilo že več kot leto od njegove smrti. Ada je zbirko oddala 1948, če ne celo prej, torej je Žan umrl že 1947 ali prej. Zbirko je najprej želela posvetiti njemu, dobila je dovoljenje njegovih staršev, potem pa si je premislila. Le v svoj osebni izvod knjige je na začetku nalepila njegovo fotografijo in pripisala Žanetu v spomin! V zbirki je posebej zanimiv cikel, v katerem je lirski subjekt moški, torej ta ljubljeni fant, okoli katerega se vrti celotna knjiga. Težko je reči, ali gre tu za nezavedno prevzemanje moškega glasu, ali zgolj za vložne pesmi. Pozornost mi je vzbudila tudi pesem, ki se začne: Veš, rada bi postala tvoje sobe ključ … Ta ima namreč predhodnico (Rada tvojih vrat bila bi kljuka), ki je Ada ni uvrstila v knjigo, čeprav je vsaj za moj občutek dosti boljša. Ima tudi nekakšen kvirovski pridih, v kolikor lahko o tem govorimo.
Po pričevanju žene Cirila Zlobca je zatem nekaj mesecev hodila s Cirilom Zlobcem, ki naj bi jo pustil, saj je moral vsak dan z njo hoditi na grob tega nesojenega fanta, vsekakor je bilo to pred 1950, ko se je Zlobec že poročil. Kasneje sta bila menda v mešanih odnosih, Ada naj bi ga sovražila, a hkrati je izdal njeno drugo zbirko, leta 1965. Niso se veliko srečevali, vedeli pa so, da živi s prijateljico. Po drugih virih sta imela z Zlobcem burno korespondenco. Ada je na stara leta veliko stvari zažgala … po smrti se je oglasil Ciril Zlobec in prosil, če lahko dobi svoja pisma nazaj, toda ni jih bilo (verjetno so končala v ognju). Obstaja možnost, da so Adina pisma še v Zlobčevi zapuščini.
1947 Ferdo Godina jo povabi, naj prinese zbirko za tisk. Istega leta gre z ekipo z igralske akademije izvajat kulturni program brigadirjem na progi Šamac-Sarajevo. Vir: Pisave
1949 izda zbirko Senca v srcu (dejansko izide 1950, z letnico 1949); o recepciji, tako napadih kot tudi ugodnejših odzivih, je bilo že veliko napisanega. 1. 4. 1949 jo sprejmejo v Zvezo književnikov Jugoslavije.
1949-52 je bila zaposlena kot urednica pri Mladinski knjigi. Po treh letih jo odpustijo, »zaradi predolgega jezika«, kot pravi za Večer.
12. 8. 1951 spozna Sonjo Plaskan (r. 4. 3. 1922), verjetno v Šmarjeških toplicah. Družina Plaskan (mama je bila Poljakinja) je sodila med intelektualne mariborske družine, med okupacijo so jih internirali v Srbijo, Sonja se je vrnila s tuberkulozo, zato se je verjetno znašla v toplicah. Imela je le polovico pljuč, kadila je vseeno, kasneje pa je imela težave še z multiplo sklerozo. Bolezenske elemente lahko najdemo v Adini poeziji, še posebej v pesmi Ubiti toplomer (v svojem osebnem izvodu zbirke Obledeli pasteli je Ada pod naslov pripisala za S. P.) – ta vložna pesem ima ljubezenski značaj z erotičnimi momenti. Sonja se je v tistem času odpravljala v Ljubljano študirat (pravo, ki ga ni končala; kasneje je bila zaposlena v Krki, tekoče je govorila poljsko, rusko, francosko; zaradi bolezenskih težav z davico se je predčasno upokojila) in Ada ji je predlagala, da se naseli pri njiju z mamo na Mirju 17. Od tedaj sta bili tako rekoč nerazdružljivi, tudi potovali sta veliko – veliko sta se vozili v Italijo, s fičkom celo do Rima, po Jugoslaviji, vozila je Ada – z vlakom pa seveda v Belgijo, Anglijo, Nemčijo, na Nizozemsko in še kam. Ko so živele na Mirju, jih je obiskoval tudi Sonjin brat Marjan (r. 1933), ki je prišel v Ljubljano študirat pravo. Njega so že tedaj sošolci zbadali, da njegova sestra živi z žensko. Marjan je po študiju okoli 1960 spoznal Marjeto Luthar (in se z njo poročil), ki je takoj postala Adin in Sonjin »angel varuh« ter ju spremljala vse do smrti obeh.
Pričevanje Oto Luthar: »Res je, Ada je bila partnerica Sonje Plaskan, sestre mojega strica Marjana Plaskan, ki je poročil sestro mojega očeta Marjeto Luthar. Bila je del razširjene družine Luthar in še posebej priljubljena pri nas otrocih. O mojih sestričnah, Mateji, Sergei in Tadeji, je napisala kar nekaj pesmic. To, da sta bili v zvezi, je bilo vsem (odraslim) znano, a nikoli izrečeno. Nikoli. Ko sem prišel študirat v Ljubljano, sem ju parkrat obiskal. Takrat mi je že bila znana narava njunega odnosa, čeprav se ne spomnim, zakaj. Vsekakor se o tem nismo nikoli pogovarjali. Vse življenje sta živeli na relaciji Maribor-Ljubljana, najpogosteje pa smo se srečevali pri stari mami oz. očetovi in Marjetini/Medini mami v Murski Soboti. Vsi smo vedeli, da je pesnica, vendar nihče, razen Mede in njenega moža Marjana, ni bral njene poezije … Kakorkoli že, še vedno mi je žal, da nisem bil večkrat pri njima na Prulah, kjer sta živeli na okoli 35 m2. Nazadnje sem bil pri njima nekje okoli štafetne oziroma plakatne afere leta 1987. Spomnim se njenega razburjanja, ker je vse narobe razumela.«
Tudi Marjeta Plaskan, ki je bila z njima najbolj povezana, pripoveduje, da sta bili par – da pa se o tem nikoli ni govorilo. Vselej sta bili skupaj, včasih sta se tudi močno sporekli »kot dva stara zakonca«. Predvsem Ada je svoja čustva skrivala, tako da je Marjeta šele ob branju njene beležke videla, kako strašno je Ada pogrešala Sonjo po njeni smrti.
Avgusta 1952 sta Ada in Sonja nekaj dni preživeli na Bledu. Tu sta se tudi slikali in fotografijo 13. 8. poslali Adini mami. Na hrbtno stran je Ada spisala prigodne verze: »Prepolna vseh dobrot sta / najina trebuha, dehti / v sobici ciklama – mala roža, / od sonca opečena najina / je koža. / In zdaj pozdrav pošiljata / ti tvoji potepuhi!« K temu je Sonja pripisala: »Rada verz bi napisala vam, / mučim se, pa le ne znam.« Verjetno sta tedaj nastali tudi dve ljubezenski pesmi, ki ju je objavila kot Blejska preludija. Citat iz prve: »V čolniču v mrak telo je ob telesu / prisluškovalo stišani piščali.« V drugi pa pravi: »Ob jezeru na ostareli korenini / sedela sta – dve plahi, plahi ptici.« (Zanimivo je, da se je v pesniških krogih za Ado kasneje uporabljal prav izraz »plaha ptica«, po besedah Vena Tauferja.) Ada sicer uporabi moško obliko, kar pa naj nas ne zavede. Naprej se izogiba spolu in pravi: »Zvenela v noč dveh src je govorica; / sijali so pogledi vdano in otroško.«
Tudi sicer se v njeni tedanji poeziji pojavljajo erotični in ljubezenski motivi, ki nakazujejo dve ženski bitji, dve ženski telesi:
»In lažnih ustnic nema govorica / sladkó se razbolela v ure je omamne, / ko še polegala med rdeče sem ciklamne, / ko rjava in razgaljena desnica // na izzivalno mi belino gole kože / vse prašnike osula je s prezrele rože, / ko mi v naslado zagorelem hipu / telo drhtelo je v pijanem hipu.«
» … O slast, kadàr se v vsej goloti mi predaš, / kadàr me tvoj objem v omotičnost izmuči. // A preden zapustiš me, me pogubi, / razžgi me vso z ognjenimi poljubi …«
1952-1955 gimn. prof. v Škofji Loki. Po dolgem iskanju je le dobila učiteljsko mesto, ki ga je imela zelo rada. Toda nekega dne je padla na šolskih stopnicah in si poškodovala hrbtenico. Bila je več mesecev na bolniški. Bolečine so jo potem spremljale vse življenje, bile pa so tudi razlog, da je pustila službo. »Imela je težave s hrbtenico in se je težko vozila z vlakom vsak dan iz Ljubljane v Škofjo Loko, pravzaprav težko je vstopala na vlak in izstopala z njega, zato je dala odpoved« vir: Žebovec
1953 Zgodba o morskem konjičku (slikanica v verzih, 10 str.), Koper
1953 Claude Aveline: Baba Dijen in Košček sladkorja (100 str.), MK, s Sonjo Plaskan
1953 Gustave Flaubert: November (120 str.)
1955-1958 svobodna književnica; 1954 je France Bevk prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo in jo je poklical. Dobila sta se, poklepetala v lokalu, potem pa se je poslovil, še prej pa dal na mizo kuverto z besedami: Na. Vem, da si brez službe. Ko je pogledala v kuverto, je bilo v njej pol vsote, ki jo je dobil za nagrado. – vir: Žebovec
Verjetno je v tistem obdobju prejela od Društva književnikov v uporabo malo stanovanje v bloku na Praprotnikovi 7 (preko društva je bila tudi zavarovana in tekla so ji leta). Sem so se preselile vse tri z Mirja 17. Po letu 1991 je stanovanje pomagala odkupiti Marjeta Plaskan. S Sonjo sta preživeli tudi veliko časa v Mariboru, kjer je na Machovi 5 imela stanovanje Sonja – še posebej po Adini upokojitvi leta 1982.
1955 Emile Zola: Thérèse Raquin. – Dramatizacijo uprizori Eksperimentalno gledališče Glej, s Sonjo Plaskan
1956 Victor Hugo: Pomorščaki (310 str)
1958 Victor Hugo: Človek, ki se smeje (555 str)
Od 1958 lektorica na radiu Ljubljana, do upokojitve 1982 – v kulturno redakcijo je niso nikoli povabili. V vsem tem času je prevedla zelo veliko poezije za radijske potrebe, tako frankofonskih pesnikov (v prvi vrsti Carêma) kot jugoslovanskih in drugih, npr. afriških, finskih itd. Po pričevanju Vena Tauferja, ki je kasneje tudi delal na radiu, se ni več udeleževala kulturnih prireditev ali dogodkov v DSP. Spomni se, da jo je kdaj videl v kavarni Union, v družbi mlajših in tudi predvojnih pesnic. Spomni se tudi govoric, »da je to tista, ki živi z ženskami«. Pa vendar se je družila tudi z drugimi, s Cenetom Vipotnikom, z Minattijem, kdaj s Pavčkom in s starejšimi: Cirilom Kosmačem, Miškom Kranjcem, Francetom Bevkom. Pisala je tudi dnevnik, ki se ni našel.
Med 28. julijem in 8. avgustom 1960 s kolegico Ljubo z ladjo potuje v Grčijo. Ob tem piše ladijski dnevnik. V njem precej skopo poroča o poti od Reke preko Zadra, Splita, Dubrovnika, Bara v Brindisi, na Krf, Patras, Pirej, Atene, Delfi, Krf in nazaj – pri tem se izdatno pritožuje nad smradom, hrupom, umazanijo, gnečo itd. Za Ado je sploh značilno pritoževanje, to je začutiti v vseh intervjujih in tudi osebnih zapisih, vselej je bila nezadovoljna in nesrečna, videla je le slabe stvari oziroma »ni znala biti srečna«, kot pravi Marjeta Plaskan. »In jaz imam to smolo, da vse kar je grenkega, bridkega, to se zažre kot klop vame in me ne spusti dolgo dolgo časa ali pa sploh nikoli.« (intervju radio) Vseeno je s poti napisala nekaj pesmi in jih objavila v ciklu Popotni krokiji. Ni pa mogoče spregledati, da je ves čas potovanja z mislimi doma. Skrbi jo, kako je z mamo v Ljubljani, saj je bila že bolna. Še bolj pa, kaj se dogaja na Maistrovi 1 v Mariboru, kjer nekdo umira. Te osebe niti v teh dnevniških zapisih ne imenuje, zapiše le, da gre za »človeka, ki mi je zaupal svojo dobroto polnih devet let.« Naslov je dom Plaskanovih in tedaj je res umiral in umrl Sonjin oče Vinko (1887-1960), pri katerem je ostala Sonja in ni šla na pot. Devet let nazaj pa je res spoznala Sonjo in potem tudi njeno družino, ki jo je hitro vzela za svojo.
1960 Rodoljub Čolaković: Hiša žalosti, DZS (230 str)
1962 Voščila (v verzih, ilust. Marlenka Stupica), MK (16 str), ponat. 1981
1963 Andre Salmon: Strastno življenje Modiglianija, MK (258 str); s Sonjo Plaskan
1963 umre Adina mama, nanjo je bila zelo navezana. Posveti ji cikel pesmi Mrtva žena, ki pa jih je napisala in objavila že prej.
1965 se Ada udeleži PEN srečanja na Bledu. Tam sta tudi valonski pesnik Maurice Carême (1899-1978) in njegova žena Caprine. Očitno so se takoj ujeli, Valonca potem v Ljubljani spoznata še Sonjo. Ada je na stara leta veliko stvari uničila, tudi vso korespondenco (npr. z Zlobcem ali z Desanko Maksimović), obdržala pa je osem kartic oz. dopisnic, ki jih ji je pisal Maurice. Iz njih recimo izvemo, da sta bili Ada in Sonja konec leta 1967 v Belgiji in sta se nesrečno zgrešili s Carêmom, ker je bil prav tedaj v Bolgariji. Ali da sta se pesnik in njegova žena nameravala spomladi 1974 ustaviti pri Adi in Sonji za par dni, na poti v Bolgarijo, a jima je njegova bolezen preprečila potovanje. V prav vseh sporočilih pa so tudi pozdravi za Sonjo, ki nekako samoumevno predstavlja Adino partnerico. Da je bilo to vsem jasno, lahko beremo na kartici z datumom 12. maj 1968: tu Marice piše, da upa, da se ima Ada dobro « et vôtre chère compagne aussi ». Beseda compagne navadno pomeni družico, soprogo, ženo, partnerico. Zelo redko ima kak drugačen pomen, tako da je v tem kontekstu prav ta zapis morda še najbolj konkretna oznaka njunega razmerja. Predvidevam lahko, da sta bili prav z valonskim parom Ada in Sonja najbolj sproščeni, najbolj razumljeni in pripoznani kot par, pa čeprav se morda niso nikoli odkrito pogovarjali o ljubezni med obema ženskama. Bližina, ki je spominjala na družinsko prijateljstvo, se je ohranila vse do pesnikove smrti, pa še kasneje z njegovo ženo in tudi s fundacijo Maurice Carême, ki jo je pesnik zasnoval pred smrtjo (tam žal še niso našli pisem, ki mu jih je Ada pošiljala). Carême pa je bil Adi najbliže tudi kot pesnik, prevedla je številne njegove pesmi in ga v intervjujih izpostavljala kot svojega najljubšega pesnika.
1965 zbirka Obledeli pasteli, Koper; izšla s pomočjo Cirila Zlobca, ta tudi napiše besede za zavih, a jih ne podpiše.
Med 19. 4. 1967 in 7. 6. 1973 Ada napiše v zvezek 17 strani, ki jih naslovi Samogovori (za Sonjo po moji smrti). Ada se je že zelo zgodaj ukvarjala s smrtjo in očitno je bila prepričana, da bo umrla pred Sonjo in da njeno življenje morda ne bo dolgo. Pa vendar je v šestih letih napisala malo strani, kar se ujema z njeno vsesplošno težavo pisanja. Začne takole: »Draga Sonja, v tem in mogoče še v kakšnem zvezku boš našla zapisane moje pogovore s teboj, za katere nisva imeli ne časa ne prave volje, da bi jih oživili. Vedno naju je preganjala ura ali pa je bil televizijski ekran zanimivejši.« Toda Sonji ne piše o njunem razmerju ali svojih čustvih do nje, pač pa na papir izliva svoje neizmerno svetobolje: »Vidiš, moj zvezek, eno leto te nisem odprla; saj ni ničesar novega, ne zanimivega, le večne smrti, vojne, spopadi, nesreče, sovraštva, hinavščina …« Večino prostora pa posveča poeziji in predvsem – svoji nezmožnosti pisati. »Odkar pomnim, mi je poezija pomenila košček raja na zemlji.« Želi si še pisati, celo roman bi rada napisala, ima že naslov zanj: “Pod pepelom tli”. Toda kot da ne more več pisati. »O, še jo imam, to nenapisano poezijo, in čim manj imam časa, tem težja postaja. Na svetlobo hoče, na papir. Koliko utrinkov! Koliko nedorečenega! Koliko torzov! Ali bo kdaj iz njih celota, nova zbirka? Ne vem; vem samo, da sem utrujena, na smrt utrujena in da bi rada spala. / … / Včasih pa je bilo drugače. Pisala sem pesmi, kar precej pesmi. / … / In najhujše, najbolj boleče je prav spoznanje, da nisi več pesnik / … / Bom še kdaj pesnik; boš še kdaj, ti zvezek, napisal, da je nekje nastala pesem, po dolgih, dolgih letih vendarle pesem?!« In v zadnjem zapisu iz 1973: »Dve leti sta minili, odkar sem zaprla zvezek. Dve leti, ki sta ubežali za vselej, za vselej. Edini rezultat je nekaj prevedenih pesnikov in štiri originalne pesmi. Štiri! Pa jih je v meni še toliko, da me utruja njihova teža; da, še toliko jih je, da bi z njimi napolnila debel zvezek. Vendar ne morejo na papir / … / Pa bi rada, tako rada!«
Zdi se, da vzrokov za njen skromen pesniški opus ni iskati v neugodni recepciji. Ne nazadnje je bila prva zbirka izdana, po njej je zlahka objavljala v revijah, takoj je postala članica društva književnikov, v uporabo je dobila celo društveno stanovanje, izdala je tudi drugo zbirko, družila se je z literarno srenjo, vsaj v petdesetih in šestdesetih. Gotovo se je vedla precej zadržano, po vsej verjetnosti tudi zato, da je ne bi spraševali po njenem zasebnem življenju. Tega sicer ni povsod skrivala, saj sta bili s Sonjo dokaj javno »sostanovalki«, pa vendar si o njem ni upala pisati, ne v poeziji in niti ne v zasebnih dnevniških zapisih (teh, ki so mi bili na voljo). Večji problem je bila njena nezmožnost pisanja in tega se je še kako zavedala. Lahko da je ta nezmožnost izhajala tudi iz njene spolne usmerjenosti. Kajti njene pesmi so se vselej vezale na njeno osebno življenje, na izkušnje, na nesojeno zaljubljenost, na smrt matere, na potovanja, na konkretne otroke v otroških pesmih, kasneje so se njene »protestne pesmi« odzivale na dogajanja v svetu – pa vendar si svoje zasebnosti, ki jo je živela večino življenja, ni upala upesniti. Morda tudi od tu strahotna zagrenjenost (že pri dobrih štiridesetih!), ki prežema vse njene izpovedi in intervjuje.
1973 Nevsakdanje potovanje, MK, slikanica (16 str)
1975 Michael Calvert: Činditi, CZ (175 str), iz angl.
1982 Vatsyayana: Kama sutra, Prosvjeta Zagreb (203 str), iz srh.
1992 Temna tišina, DZS – v knjigi, ki jo je izdal Kajetan Kovič, najdemo izbor iz prejšnjih dveh zbirk in pa nekaj novejših pesmi, ki dokazujejo, kako težko je še pisala.
1994 intervju v Sodobnosti, Gita Vončina (opravljen za Radio Slovenija, 13. 3. 1991)
30. 12. 1998 Večer, zadnji pisni intervju, opravila Melita Forstnerič
21. 5. 2000 v zgodnjih jutranjih urah umre Sonja Plaskan, »ko si za vselej odšla, ljuba Sonkela. Odšla, da se vsak dan vračaš, da se pogovarjava o 49 letih, ki so za vselej povezala najini družini. 49 let prijateljstva, pomoči, smeha in tudi solz. Solz, ki so zdaj že osem mesecev moje gostje zlasti v nočeh,« piše Ada v droben zvežčič po njeni smrti. »Ne, saj si še tukaj, v meni / … / Življenje je zame izgubilo vsak smisel in živim – ker pač še živim / … / In žalostna sem, nepopisno žalostna. Pogrešam te, pogrešam sleherno sekundo, pogrešam že osem mesecev.« V skromnih zapisih med januarjem 2001 in marcem 2002 Ada izliva svojo nepopisno bolečino ob izgubi življenjske partnerice. »Sicer pa veš, da ne mine ne dan in ne noč, ko ne bi mislila nate, ker te pogrešam do fizične bolečine. / … / Upam, da bo kmalu odteklo tudi moje življenje in potem pridem k tebi. Z Medo sva se namreč dogovorili, da položijo mojo žaro k tvoji« – kar se je po Adini smrti tudi zgodilo.
8. 4. 2004 v CD spominski večer ob 80-letnici, Ada zaradi bolezni ni prisotna.
10. 5. 2004 oddaja Pisave, Alenka Zor Simoniti
29. 5. 2009 umre Ada Škerl, pokopana v grobu Plaskanovih v Mariboru, poleg Sonje. Ada je bila vse življenje strastna kadilka, tako da je zadnja leta bolehala na pljučih. Nekaj časa je bila v bolnici v Mariboru, a so jo premestili na oddelek na Pohorju, kjer je po tednu dni umrla.
VIRI:
Zapuščina Ade Škerl, ki jo hrani rokopisni oddelek NUKa – predala jim jo je Marjeta Plaskan. Za pomoč se zahvaljujem Marijanu Rupertu.
Zapuščina Ade Škerl, ki jo še hrani Marjeta Plaskan.
1994 skrajšan intervju v Sodobnosti, Gita Vončina (opravljen za Radio Slovenija, 13. 3. 1991)
Večer, 30. 12. 1998 intervju, opravila Melita Forstnerič Hajnšek
Pisave, oddaja 10. 5. 2004, pripravila Alenka Zor Simoniti
Marjeta Žebovec: Slovenski književniki, rojeni od leta 1920 do 1929, Založba Karantanija, 2007 (portret je bil narejen v sodelovanju z Ado Škerl, v njem jo citira, pa tudi več fotografij iz njenega osebnega arhiva je objavljenih).
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) Tihomir Pinter