Marc Delouze: Človek, ki je pripiral oči, ne da bi spustil veke

Človek, ki je pripiral oči, ne da bi spustil veke
včasih stoji odprtih oči kot trebuh zgodovine
po mimohodu ljudi, si kot ostriga po srečanju z nožem
želi spustiti veke, toda zataknile so se mu
kot železna zavesa v Jeruzalemu
Alžiru, Santiagu, Belfastu, Berlinu, Budimpešti
 
človek, ki je pripiral oči, ne da bi spustil veke
odpre usta in beseda, ki uide iz njih, je kot pešak
boji se, blebeta, jeclja, ustnice mu drhtijo
nikoli še ni govoril v jeziku sanj
 
ko bi se moral zbuditi, je že prepozno, dan eksplodira
kot gnil sadež, vržen ob steno
ognjena luna, sanjska kri obrizga zemljo
se razlije po strani in papir je spet le umazana krpa
zaspi prekrižanih rok z zapečatenimi ustnicami
z dlanmi, razprtimi kot usta
ki iščejo neko drugo
besedo

Prevod Vera Pejovič in Peter Semolič

Marc Delouze